Dramski opus Ivana Cankarja sestavljajo Romantične duše (1897), Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907), Hlapci (1910) in Lepa Vida (1911). Kot politična satira zasnovana tragična drama Hlapci je zaradi cenzure na prvo uprizoritev morala čakati do leta 1919. Zaplet v Hlapcih sproži izid volitev, ko večina naprednjakov čez noč prilagodi svoja politična prepričanja zahtevam nove oblasti. Le učitelj Jerman ostane zvest svojim načelom in prepričanjem, ki jih je predtem držal bolj zase. Sedaj se s svojim javnim delovanjem upira in skuša iz hlapcev napraviti ljudi, v krčmi skliče zborovanje in ima govor, vendar se izkaže, da so hlapci bolj goreči od gospodarja samega.
Sodobna adaptacija Cankarjeve Hlapce razgrajuje in ponovno sestavlja kot prostor kolektivnega dvoma in upora. Hlapci so ostanek dokumentarnega filma, ki nikoli ni bil povsem dokončan. V propadajoči šolski telovadnici, ki se postopoma razkrije kot oder, sodišče in arhiv propada, se predstava odvije kot nikoli končana vaja – poskus skupine učiteljic in učiteljev, da bi v šolski ustanovi, ki jih hkrati zaposluje in onemogoča, uprizorili Hlapce in v njih našli prostor emancipacije. Predstava oživi najden dokumentarni film — tisti, ki ga je posnel učitelj, ki ne uči več. Jerman, izgnani protagonist, je nekoč poskušal govoriti odkrito znotraj institucije, ki ga je vzgojila. Ko mu ni uspelo, je začel snemati. Kar posname, je hkrati dokazni material in Jermanova avtobiografija: kar nam Jerman kaže v fikcijski prihodnosti, je dokument neke sedanjosti. 
Kaj pomeni biti hlapec? Ne fevdalni hlapec, ne Cankarjev tlačan s sklonjeno glavo, temveč sodobni subjekt, ki govori jezik varnosti, spoštuje pravila, živi po algoritmu, sprejme vse, če to pomeni njegovo/njeno udobje in korist. Kleči, še preden ga kdo pokliče. V središču Hlapcev je vprašanje, kako sistemi reproducirajo poslušnost: ne kot individualno lastnost, temveč kot zgodovinsko oblikovan in nagrajevan vzorec. Kapitalizem in patriarhat delujeta kot soodvisni strukturi, vgrajeni v samo jedro izobrazbe, zakonov, dela in odnosov. Biti hlapec ni le razredna oznaka, pokaže se kot vedenjski vzorec: samoumevnost, naučena poslušnost, okrašena z ironijo. Drža, ki zamenjuje vljudnost za nevtralnost. Politična maska, nošena tako dolgo, da se spoji z obrazom.
Uprizoritev raziskuje ločnico med odrom in zaslonom, med spominom in dogodkom, med zgodovino in mitom. Gledamo ljudi, ki prehajajo skozi čas: včasih so učitelji, drugič Cankarjevi arhetipi. Hlapci postanejo ritual propadle solidarnosti, halucinatorna pedagogika, dokumentirana skozi oči Jermana, posameznika, ki si še drzne dvomiti, živeti kritično distanco. Postanejo rekonstrukcija branja skozi prizmo neulovljive sodobnosti, ideoloških manipulacij, demonizacije umetnosti, nagrajevanja tišine in razraščanja krivde v času vzpona radikalnih desnic. Ključno vprašanje je, kako in zakaj je postalo kritično mišljenje nevarno za politične sisteme, ki cenijo manipulacijo in oportunizem bolj od človeškega življenja in enakosti. Hlapci niso zgodba o revoluciji, so zgodba o nezmožnosti, da bi si jo sploh predstavljali. Hlapci niso drugi: so pozicija, v katero zdrsnemo, ko sprejmemo vsakršno nasilje zato, ker je to praktično. Zgodijo se v trenutku, ko nehamo nasprotovati.
»Blagor meni! Kupila sem si paternošter. Treba je najprej, da se človek na zunanje razvije; vse drugo nam bo navrženo.« (Geni)