Ameriški dramatik in esejist Arthur Miller (1915–2005) je eden najpomembnejših dramatikov 20. stoletja. V več kot tridesetih dramah, ki so mu prinesle Pulitzerjevo nagrado in več nagrad Tony, vseskozi pretresa vprašanja o smrti, izdajstvu in krivdi. 
Drama Lov na čarovnice se naslanja na zgodovinske osebe in resnične dogodke v majhni skupnosti tako rekoč na robu poseljenega sveta, v svetu, ki ga je moral človek na silo urbanizirati, da je v njem lahko zgradil na strogi in kruti teokraciji temelječo skupnost. Tako krhka tvorba je zelo lomljiva in vsaka slutnja dvoma in upora proti vzpostavljenemu družbenemu redu jo lahko pahne v histerijo in paranojo. Tudi kadar je osrednji spor pravzaprav zelo intimno vprašanje ljubezni in iskrenosti odnosov. 
Miller je Lov na čarovnice napisal v času, ko so lovi na »notranje sovražnike« v Združenih državah Amerike potekali pod krinko moralne čistosti in nacionalne varnosti. A njegova drama presega zgolj konkretne okoliščine in celo zgodovinski okvir. Realne dogodke je uporabil, da je postavil zrcalo vsakič novim preganjanjem in nestrpnosti sodobnega časa.
Lov na čarovnice je večna parabola o človeškem strahu, ki se sprevrže v nasilje, o skupnosti, ki v objestni želji po družbenem redu in miru uniči lastno jedro. V središče pa postavlja vprašanje, kaj se zgodi, ko resnico nadomesti prepričanje, ko dejstva zamenjajo mnenja, pogum strah in ko se skupnost združi ne v iskanju pravičnosti, temveč krivcev in krivde. Predvsem pa nas uči, da se zgodovina ves čas ponavlja – lov na čarovnice se ponavlja kot folklora, menjata se le tožnik in obtoženec ter zunanji označevalci.
Živimo v svetu, v katerem smo izborjene sadove napredka pripravljeni hitro zavreči in za domnevno ponovno vzpostavljanje reda in miru, čistosti in snažnosti družbe v dobrobit parcialnih političnih, ekonomskih in materialnih interesov spet zaganjamo različne love na raznolike čarovnice. Kot je veljalo vedno: vzrok lova ni pomemben, pomemben je domneven, navidezen izkupiček. A kot v času starega dobrega Salema in ne tako dolgo nazaj v času Arthurja Millerja, se zdi, da se niti ne zavedamo, kako uničujoč je tak lov za vse.
Lov na čarovnice je tudi danes natančna vivisekcija mehanizmov izključevanja in paranoje, preoblečenih v nove oblike: politične polarizacije, spletne gonje, ideološke vojne in vsakodnevni boj za »pravico do lastnega mnenja«. Millerjevo besedilo beremo kot anatomski atlas sodobne družbe, v kateri vsi zahtevajo lastno svobodo, »dobro državo«, razvojno politiko in čistost – miselno, moralno ali identitetno. S tem nehote ponavljajo iste vzorce nasilja, proti katerim naj bi se borili.
Salem je danes metafora neznosnega pritiska družbenega nadzora. Je ogledalo družbe, v kateri nestrpnost, strah pred drugim in obsesija z nadzorom in oblastjo ustvarijo atmosfero paranoje, v kateri se izgublja meja med resničnim in izmišljenim. Millerjevo vprašanje pa ostaja enako neizprosno kot leta 1953: Kaj vse smo pripravljeni žrtvovati, da bi dokazali, da nismo krivi?

»Čudni časi so prišli, gospod. Nihče ne more več dvomiti, da so se temačne sile strnile v pošasten napad na to vas. Dobro veste, kako prebrisan je hudič.«