Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem je nekonvencionalno dramsko besedilo, ki razgrajuje tradicionalne elemente drame. Dogajanje ni linearno, niti ni fabulativno razvito – namesto zgodbe spremljamo tok podob in prizorov na mestnem trgu, skozi katerega se pretakajo številni anonimni liki. Ti nimajo psihološko izdelanih karakterjev, temveč delujejo kot tipizirane figure, bežne prisotnosti ali trenutni utrinki človeškega življenja.
Besedilo je povsem brez dialoga; temelji izključno na odrskih didaskalijah, ki opisujejo gibanje, situacije, ritme in vizualne podobe. Handke tako težišče drame premakne z besede na gledališko uprizoritev kot vizualni, telesni in zvočni dogodek. Gledališče ne nastaja z govorom, temveč z opazovanjem. Tudi čas in prostor sta odprta in fluidna. Čeprav je prizorišče enotno – mestni trg –, se čas razteza, gosti in preliva; dogajanje lahko razumemo kot en sam trenutek ali kot presek različnih časov in življenj. Prav ta neopredeljenost ustvarja občutek univerzalnosti, hkrati pa tudi subtilne odtujenosti.
Dramaturgija temelji na principu montaže: prizori se nizajo asociativno, brez jasnih vzročno-posledičnih povezav. Celota učinkuje kot kolaž človeških situacij, pogledov, srečanj in mimobežnosti, pri čemer gledalec postane aktivni interpret, saj mora sam vzpostavljati pomenske povezave med prizori in podobami.
Čeprav Handkejev pristop ni povsem brez precedensa v zgodovini dramatike, velja avtor za enega ključnih predstavnikov sodobne evropske dramatike. S svojim pisanjem in razmišljanjem o gledališču nadaljuje tradicijo velikih prelomov v razumevanju dramske forme in gledališkega medija. Njegova dela pogosto zavračajo klasično dramsko strukturo ter raziskujejo meje jezika, zaznave in same gledališke prisotnosti. V številnih besedilih – ne le v Uri, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem – razgrajuje dialog kot osrednje sredstvo drame in ga nadomešča z opisom, tišino, ponavljanjem ali zgolj z odrskim dogajanjem.
Njegovi nekonvencionalni teksti pogosto izpostavljajo sam proces gledanja in poslušanja. Gledališče pri Handkeju ni prostor pripovedovanja zgodbe, temveč prostor izkušnje, v katerem gledalec postane bolj pozoren na vsakdanje geste, gibanje in drobne detajle, ki bi jih sicer spregledal. S tem avtor preizprašuje tudi vlogo jezika – ali ta res še lahko posreduje resničnost ali pa jo morda prej zakriva. Prav zato njegova dramatika deluje fragmentarno, odprto in interpretativno zahtevno, a hkrati ponuja intenzivno estetsko in refleksivno gledališko izkušnjo.

»Nekaj jih potem hodi kar tako, brez cilja in s ciljem, na sredi se eden od njih iz brezciljneža spremeni v človeka s ciljem, tisti pa, ki je hodil za njim, nenadoma izgubi svoj cilj, ki se ga je prej jasno zavedal.«