Nagovor selektorja 34. Dnevov komedije

Torej, 

jaz, Nebojša Pop-Tasić,
ki sem dobil to čast in zaupanje,
da kot strokovnjak,
človek globokega uma in visokega razuma,
vedež, radovednež, strokovnjak
(včasih bedak, a ni strokovnjaka brez bedaka),
poznavalec gledaliških trikov, krikov in vikov,
nasploh kot oseba, katere mnenju lahko zaupate,
skratka –
jaz, selektor predstav za festival Dnevi komedije 2026 –
na podlagi svojih izkušenj iz znanosti,
književnosti, filozofije, ideologije,
politične korektnosti, hinavščine, fovšije, zahrbtnosti,
oooooh kulture in aaaaaah umetnosti,
gledališke resnobnosti in teatrske norosti,
človeške blaznosti in življenja kot takšnega,
razglašam:
Vam, soljudem,
ženskam, moškim in tistim vmes,
kolegicam in kolegom,
intelektualkam in intelektualcem,
znalkam in znalcem,  
režiserkam in režiserjem,
igralkam in igralcem,
publiki nasploh in vsem,
v vseh do zdaj pri nas znanih
poklicnih in življenjskih oblikah,
urbi et orbi, šunki in čorbi,
torej,
še enkrat –
razglašam:
svoje premišljevanje
o izboru predstav za zgoraj omenjeni festival.

Najprej, kot se spodobi,
nekaj splošnih ugotovitev
o minulem letu in svetu:
če omenim samo dnevna poročila –
vojna je tu, vojna je tam,
zmerjanje, kreganje,
nikogar več ni zaradi česarkoli sram,
krade se, laže se, manipulira,
tam se umira, tukaj se hira …
lahko še marsikaj temu dodam –
v dreku sem pogosto tudi sam …
a indijski modreci pravijo:
smejati se moraš večkrat na dan,
da odženeš obup stran.

Vsako jutro spijem tri kavice, 
preberem tri glavne novice,
in preden grem na izločanje,
si zastavim tehtno vprašanje:
mar ni smeh hudo grešen,
če svet okoli nas ni niti malo smešen?
In naši pooblaščeni duševni in mentalni delavci,
inženirji človeških duš, ki vedo,
kako je treba pravilno misliti in biti,
če hočeš biti človek in ne uš,
ki nam, če ne gre drugače, pravilnost vsilijo,
da nas od te pravilnosti že možgani srbijo,
še vedno ne znajo pravilno odgovoriti,
ali se je danes sploh dovoljeno smejati
ali pa je treba vse resno jemati?

Jaz pa, čisto zares, razmišljam takole … 

Smisel za humor
je v veliki meri individualen,
pač stvar talenta.
Po drugi strani je ta smisel za humor
podvržen neki tradiciji,
mentalnim navadam nekega ljudstva nasploh,
zgodovini, jeziku, splošni kulturi … 

Moj smisel za humor
je drugačen od slovenskega,
ker pač nisem pristen Slovenec,  
temveč priučen, adaptiran, asimiliran.
Moj smeh izvira jugovzhodno od Slovenije,
iz drugačne tradicije, drugačne kulture,
pa tudi iz drugačnega časa.
Kajti tudi humor in razlogi za smeh
so se s časom spremenili.
Danes ima humor veliko ovir.
Nenehno se ustvarjajo pravila,
čemu se lahko smejimo in čemu ne.
Nekdanje šale in komedije,
ki smo se jim veselo smejali in jih pripovedovali,
so postale naša resničnost.
Fiktivni bedaki iz nekdanjih vicev
so danes resnični veljaki.
In to ni majhen preobrat –
kakor da bi se svet obrnil na glavo,
mi pa smo to sprejeli kot normalnost
in novo realnost. 

A smeh je še vedno upor,
terapija proti vulgarnemu in brutalnemu
vsakdanu.
Treba se je smejati mogočnikom,
tako kot se je Diogen smejal Aleksandru Velikemu,
ker je to pogumno
in jim na ta način jemljemo moč;
treba se je smejati bedakom,
tako kot se jim je smejal Aristofan,
ker je to razumno
in na ta način ločimo neumnost od pameti;
treba se je smejati samemu sebi,
tako kot se je sebi smejal Demokrit,
ker je to zdravo,
ker smo včasih smešni točno toliko, kolikor smo tragični;
treba se je smejati,
da bi ohranili svoje dostojanstvo, um in pogum. 

Kar se tiče komedije na Slovenskem – 
o tem ne bom razglabljal.
O tem vsako leto znova
govorijo in pišejo izbrani selektorji in selektorice,
sam temu nimam kaj dodati.
Mislim, da imamo, kar imamo,
ker znamo, kar pač znamo.
To je to.
In niti ni tako slabo. 

Torej, v takšnem vzdušju sem pogledal 
17 prijavljenih predstav
in še 8 tistih, za katere se mi je zdelo prav,
da jih pogledam.
In na vseh predstavah,
v vseh gledaliških dvoranah, brez razlike,
je bilo polno publike! 

Torej,
pogumnih, razumnih ali neumnih ljudi,
ki so se, bolj ali manj, smejali temu, kar so gledali.

Zdaj pa statistika:
prijavljenih je bilo 17 predstav, gledal sem jih 25, izbral tudi eno, ki ni bila prijavljena;
med predstavami, ki so prišle v poštev za tekmovalni program je bilo 9 slovenskih
avtorjev (8 živih, eden mrtev), 9 tujih (6 živih in trije mrtvi);
v tekmovalni program sem uvrstil štiri slovenske in štiri tuje komedije.

Kriterijev si nisem določal vnaprej. Najprej sem pogledal predstavo in potem določil
kriterij, po katerem izstopa. 

Predstave: 

Kokkola, Leea Klemola; SLG Celje 

Komedija o eksistencialni blaznosti v nekem finskem mestecu na koncu sveta. Živ, na momente ekstatičen, finski humor. Avtorica Leea Klemola pravi, da so ženske v njenem tekstu nepredvidljive in nore, da svobodno zasledujejo svoje strasti (ena med njimi naj bi bila tjulnjica), medtem ko moški skrbijo za druge. Je to novi feminizem ali feministični mačizem? Poglejte, pa mi povejte. 

Zakaj sva se ločila, Katarina Morano; MGL 

Predstava, ki je označena kot drama, vendar bi jo jaz  definiral kot dramedijo. Zgodba o zakonskem paru, čigar življenje je postalo skupek vsakdanjih opravil ali, kot pravi avtorica Katarina Morano, zgodba o izpraznjenosti: »… kot posledici sveta, v katerem živimo …«  Predstava o ljubezni, izgorelosti in strahu, ki jo publika gleda z neko posebno, emotivno pozornostjo, tako da je tihi smeh v dvorani večinoma posledica ganjenosti. 

Pokojnik, Branislav Nušić; MGL

Besedilo, ki je bilo napisano pred slabim stoletjem, a je kljub temu zelo aktualno. Govori o brezobzirnih manirah (ne le) balkanskih podjetnikov, o korupciji, hinavščini, manipulaciji, pohlepu, brezčastnosti. Skratka, kakor da bi predstava z bizarno zgodbo o neki bogati in vplivni žlahti ponazarjala družbeno in politično realnost naših sodobnih državic.   

Usje se je dalu, Gregorič, Petrović, Šfiligoj; SNG Nova Gorica

Topla in dobrohotna komedija o bližnji preteklosti. Osnova zgodbe je državna meja med Italijo in Jugoslavijo, ki se je po drugi svetovni vojni pojavila tam, kjer je prej ni bilo. Kaj so s to mejo lokalni prebivalci izgubili in kaj kasneje pridobili? Zabavna in kratkočasna komedija o ljubezni, času in švercanju. 

Žival si, Alessandro Boffa; MG Ptuj

Ljubezenske zgodbe evolucije, omnibus 15 zgodb, v katerih se živalske lastnosti preslikavajo na človeške karakterje in obratno. Glasbeno razgibana predstava, ki jo igralci preigravajo v različnih vizualnih in mimetičnih žanrih – kot vestern, kriminalko, grozljivko ali risanko. 

Budale, Jure Karas; Klapa Produkcija d.o.o.

Dvanajst skečev o neuničljivosti človeške neumnosti. Živimo v času, ko lahko rečemo, da se je neumnost udomačila in se vedno bolj predstavlja kot zdrava pamet. Predstava Budale nam zastavlja vprašanje, ali so budale vedno tisti drugi ali pa smo budale vsi. Ali  je neumnost del razuma ali pa je razum del neumnosti? Mar pameten človek ne more biti budala? Mar budala ne more biti pameten človek? Kdo je budala? Kje je budala? Lej ga, budalo! 

Agencija za razhode, Tristan Petitgirard; Špas teater

Kako narediti konec razmerja prek posrednika? Kako se rešiti neprijetnega občutka, ko si ne upate partnerju povedati, da nočete več živeti z njim? Rešitev je – Agencija za razhode. Kratkočasna, zabavna in nepretenciozna komedija zmešnjav, v kateri briljira rojeni komedijant – Luka Cimprič. 

Heroj 4.2 – Business as usual, Vito Weiss, Uroš Kaurin; Moment, Gledališče Glej

V svoji tragikomični gledališki seriji o herojstvu dva igralca igrata, da sta dva igralca, ki poskušata odigrati predstavo, ki se vedno znova začenja, konča pa se šele, ko se naslednja predstava začne. Vmes si zastavljata naloge in vprašanja, ki se toliko dotikajo igre in gledališča samega, kolikor se gledališče in igra dotikata življenja, časa, telesa, smrti … Njuno izhodišče je, da so za teater potrebni le: dva igralca, publika in Sveti Duh, ki ga med predstavo ustvarimo.  

Torej, še enkrat:
imamo, kar imamo,
znamo, kar znamo,
in sploh ni slabo!
Srečno in (pre)živeli!