Ivan Cankar je v številnih besedilih in pogosto slikal podobo svoje matere Neže Pivk. Spominja se je npr. v zbirki avtobiografskih črtic Moje življenje (Slovenski narod, 1914; knjižna izdaja, 1920), celovito jo kot Francko upodobi v »spomeniku, kot ga slovenska mati še ni imela« Na klancu (1902), v Hlapcih (1910) kot umirajoča mati ključno vpliva na Jermanov družbeni in politični angažma. Vdanost in občudovanje se pogosto prepletata z občutki krivde zaradi sinovega ravnanja, ob katerem je mati – zaznamovana s sramom zaradi neznosne revščine in prikrajšanja svojih otrok – zgolj sklanjala glavo z žalostjo v očeh. V sinov etični zemljevid je vrisala neizbrisljivo koordinato, do katere se je Cankar nenehno opredeljeval in se po njej orientiral, čeprav je ni mogel nikdar doseči. Odtiskuje arhetipsko podobo žrtvujoče matere kot vir upanja, vzornice človeške dobrote, hkrati pa tudi opomnik na trpljenje in tragiko, ki sta posledici družbenih procesov. Ta podoba je lahko problematična in predvsem poenostavljena, saj legitimira trpljenje in brezupno vero v izboljšanje materialnega stanja zgolj s trdim delom, kar reproducira ideološko zaslepitev delavskega razreda. 
Uprizoritev In mnogi drugi ... nastaja po motivih črtice Mater je zatajil, Cankarjevih drugih pripovedi, ki tako ali drugače naslavljajo pozicijo delavca in razrednih dinamik, ter nekaterih teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred in sram. V Cankarjeva prozna dela vstopa skozi raziskavo motivov revščine, njene materializacije v sodobnem postkapitalističnem kontekstu ter z obravnavo interpretativne zmede v razumevanju ideologije delavskega razreda danes. Kakšen je naš odnos do revščine in lastne razredne pozicije? Kako se revščina vidi in zakriva danes? Če srednji razred izginja, kako se pozicionira posameznik? Kako razumemo svoj položaj v ekonomsko-političnem sistemu in s katerimi mehanizmi jo afirmiramo ali zakrivamo? Kako ponotranjen občutek razrednega sramu materializirati in mobilizirati v gesto upora? Kdo je delavski razred danes in kako ga razumemo? 
Uprizoritev se ukvarja z razrednim sramom, z razmerjem med razredom izvora in razredom odraslega življenja ter s socialno mobilnostjo preko izobraževanja. Preizprašuje in pod drobnogled postavlja odnos otrok in njihovih staršev do lastne ekonomske pozicije ter kako se prav te razredne kategorije vrinejo v medosebne odnose in vplivajo nanje. Kako poskuša posameznik zakriti dejstvo, da ekonomsko in statusno ne spada v skupino ljudi, ki ga obdaja? Kako se soočamo z diskrepanco med dejanskim in navideznim?
Cankarjev čas se zdi oddaljen, a se Cankar v svoji literaturi ukvarja z občim, zato je izjemno izhodišče za razmišljanje o sodobnosti, o njenih političnih in ekonomskih parametrih in implikacijah, ki jih ti imajo za današnjo družbo. Cankarjev opus je poln zgodb, ki izhajajo iz delavskega in kmečkega razreda in so v svojem bistvu še danes aktualne, čeprav so marsikje vile, velike industrijske stroje in jasno razmejene pozicije zamenjala sodobnejša produkcijska sredstva, prekarnost in nove oblike dela. Na nek način je Cankarjev svet zgolj potujitev današnjega.
»S srcem me poglej ... z vernim srcem poglej, da boš videl!« (Hoja v šolo)