Pisatelj in publicist Pavel Medvešček je leta 2015 v obsežni znanstvenokritični študiji Iz nevidne strani neba prvič celovito popisal pripovedno izročilo starovercev iz Posočja. Na skoraj šeststo straneh se razkriva svet, ki je zaradi zaveze k molku dolgo ostajal nepoznan, neviden, zamolčan in tudi preganjan. V zgodbah se izrisuje kompleksen življenjski nazor, ki človeka umešča v senzibilno sobivanje z naravo; razpirajo se sledi obredij in običajev, svetih krajev, praznikov in vsakdanjih praks, animizma, zdravilnih urokov, čarnih predmetov ter etimološko nenavadnih imen. To dediščino danes nadaljuje Daša Medvešček, ki v svojem raziskovalnem delu odpira dodatne, pogosto spregledane plasti tega sveta – predvsem iz zornega kota žensk in v luči njihovih znanj, praks in načinov delovanja znotraj staroverske skupnosti. Ob tem vse bolj v ospredje stopajo tudi zvočne in glasbene razsežnosti izročila: simbolno nabita glasbila, izdelana iz naravnih materialov, raznolika po rabi, namenu in pomenu.
Šepetke so glasbeno-scenska pripoved, nastala po motivih iz še neizdane knjige Onkraj nezavednega Daše Medvešček. Uprizoritev oživlja svet pozabljenih zgodb, starih obredov in ljudskega izročila Posočja ter odpira prostor, v katerem se glasba, predmeti, pripoved in zven nenavadnih glasbil prepletajo z zgodbami zdravilk, prerokinj, babic in skrivnostnih žensk, ki so nekoč stale na meji med vsakdanjim in nepojasnjenim. To je svet, kjer pepel govori, dlani zdravijo, luna osvetljuje skrite poti, pajkove mreže razkrivajo usodo, besede pa nosijo moč davnih časov. Po navdihu staroverskih instrumentov nastajajo rekonstrukcije glasbil in glinene živalske maske z zvočno-instrumentalnimi elementi. Šepetke so poetičen odrski poklon znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod, ter glasovom žensk, katerih prisotnost še vedno odmeva v prostoru in kolektivnem spominu.
Izročilo, ki se ohranja v pripovedih starovercev, lahko razumemo kot posebno plast klasike – ne v smislu kanonizirane tradicije, temveč kot nekaj temeljnega. »Klasično« tu ni vprašanje starosti ali pripadnosti kulturnemu kanonu, ampak vprašanje tistega, kar vztraja kot osnovni način razumevanja sveta in bivanja.
Prav zato lahko staroversko izročilo tudi danes razumemo kot pomemben okvir za razmislek o odnosu med človekom, naravo in skupnostjo. Hkrati predstavlja dragocen dokument lokalne in širše slovenske kulturne dediščine, saj ohranja znanja in prakse, ki so dolgo ostajale na obrobju uradne zgodovine, danes pa pomembno prispevajo k razumevanju kulturne raznolikosti prostora.