Novembra 1899 se je Cankar kot časnikar nastanil v dunajskem delavskem predmestju Ottakring pri ločeni šivilji Albini Loeffler, ki je preživljala štiri otroke. S tedaj dvanajstletno hčerjo Steffi se je pozneje zaročil, najraje pa je imel hudo bolno Amalijo, ki je morala v bolnišnico, kjer je kmalu umrla. Pisatelj jo je večkrat obiskal in vtisi s teh obiskov so botrovali kratkemu romanu Hiša Marije Pomočnice (1904), enemu vrhuncev njegovega proznega ustvarjanja. Hiša Marije Pomočnice je pripoved o štirinajstih neozdravljivo bolnih deklicah, njihovih strahovih, trpljenju in upanju, o tihemu junaštvu šibkih, ponižanih in razžaljenih. Skupaj z romanom Gospa Judit in nekaterimi krajšimi pripovedmi sodi v Cankarjevo hrepenenjsko prozo: romaneskno zgodbo ozarja dekliško hrepenenje po čistejšem, lepšem življenju; tega ogroža zunanji svet, spomini na bivanje doma s prizori velemestnega pekla, zlorab, nasilja, sovraštva, prevar, izkrivljene spolnosti. Cankar jih opisuje z naturalistično, kirurško natančno zaznavo, ki jo mehčata impresionistično pretanjeno podajanje snovi in simbolistično iskanje presežnega. Bolečina sveta se zarisuje na občutljivih doraščajočih dušah, že zazrtih v onstransko svetlobo. 
Najbolj nedoumljive zastopnike sveta odraslih vidi v starših, ki jih prav tako individualizira in obtoži odgovornosti za prezgodnje umiranje hčera. Pri tem ne štedi s črnimi barvami in mračnimi liki. Kljub temu se izogne družbenemu obračunu in zaključi roman z religiozno vizijo, prikazujoč smrt kot vesel majniški izlet, ki bo povedel male trpinke v bleščeče naročje Kristusa, ženina ... S tem bolj poglobi krivdo odraslih, kakor bi jo mogel z novimi naturalističnimi dokazi in detajli. Cankar pa s takim zaključkom ni mogel izčrpati vsega, kar je vedel o trpljenju otrok, zato je ta motiv ponovno obravnaval v povesti Življenje in smrt Petra Novljana (1904), romanu Nina (1906) in posameznih spisih, ne da bi se ga bil mogel umetniško osvoboditi – ostal je eden njegovih poglavitnih umetniških problemov.
Dekleta v hiralnici pod skrbstvom nun čakajo na smrt, rešene pred krutim zunanjim svetom. V njihovo intimno podoživljanje lastnih življenj, v pretehtavanje njihove teže in posledično vrednosti, vdirajo prihodi njihovih družin in meščanskih obiskovalcev. Ti si s svojo pobožno karitativnostjo blažijo lastne grehe – svoje življenje brišejo skozi njih, njihovo trpljenje uporabljajo za odrešitev svojega. Avtorski projekt to jemlje za izhodišče, hkrati pa vzpostavlja, da dekleta v tej enklavi ustvarjajo lastno skupnost, ki s preigravanjem travmatičnih spominov morda celo omogoča njihovo razrešitev.
Uprizoritev s potenciranjem ekspresionističnih in simbolističnih elementov razpira emotivne svetove umirajočih deklet z vizualnim in glasbeno-zvočnim izrazom. Njihova poškodovana telesa so kontrastna njihovemu jasno artikuliranemu notranjemu svetu, čas umiranja pa postane čas izpovedi, ki pa ne odrešuje notranjih grehov, temveč grehe zunanjega sveta. Njihov zaupnik s tem postane kip Jezusa Kristusa, ki nemo posluša njihove tožbe, molitve in želje, ki se počasi cepijo od materialnih k svetim … 
»Zunaj pa je bil mraz in je bila noč; življenje, zaničevano in zaničevanja vredno, je šlo mimo in je rožljalo z molkom.« (Hiša Marije Pomočnice)