Predsedniški urad ene od zahodnih demokracij je nedavno objavil fotografijo aretirane protestnice. Njene solze niso bile resnične. Dodane so bile z umetno inteligenco. Nekaj let prej je bil v evropski državi razveljavljen rezultat predsedniških volitev zaradi algoritemske manipulacije javnega mnenja. V slovenskem mestu je s fotografije javnega dogodka izginil politični nasprotnik.
Štirideset let pred temi resničnimi dogodki, v fiktivni distopiji leta 1984, Winston Smith na skrivaj piše dnevnik. Ni prepričan, za koga ga piše. Za prihodnost? Za nerojene? Razume pa, da je lahko vsaka misel nevarna. Partija nenehno opazuje. Ne le njegova dejanja, ampak njegove misli, čustva in spomine. Veliki brat ga gleda. Kljub nevarnosti skuša Winston ohraniti spomin na svet, ki je morda obstajal in je bil drugačen. Išče resnico, ki jo Partija sistematično briše, a hkrati ne ve, ali je upor sploh možen. Ve samo, da ne more nehati spraševati. Je rešitev v skrivni Bratovščini? Obstaja še kdo, ki razmišlja podobno kot on? Julija? O'Brien? Je karkoli od tega, v kar verjame, sploh resnično?
Roman je nastal iz Orwellove izkušnje španske državljanske vojne v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kjer je na lastne oči spoznal manipulacijo, propagando in razpad ideoloških iluzij. Razočaran nad totalitarizmi in skeptičen tudi do demokratičnih mehanizmov nadzora je ob vrnitvi v Anglijo opozarjal na nevarnost sistemov, ki nadzorujejo resnico. Roman je star skoraj 80 let in opisuje prihodnost leta 1984. Ta letnica je za nas preteklost, njena fiktivna distopija pa sedanjost. Živimo v svetu, ki je vedno bolj polariziran. Po podatkih neodvisnega inštituta V-Dem je raven demokracije za povprečnega državljana na Zahodu najnižja v zadnjih 50 letih. Zgodbo vse bolj narekujejo algoritmi in tehnovelikani, ki stojijo za njimi. Politična resnica ni več stvar dejstev, temveč je vse bolj odvisna od tega, komu sledimo in kako je vsebina, ki jo prejemamo, oblikovana tako, da najdlje zadrži našo pozornost. Informacije so dostopne bolj kot kadarkoli prej, a vse težje jih je kritično ovrednotiti. Tudi digitalno pismeni odrasli pogosto ne ločijo več resničnih posnetkov od umetno ustvarjenih. Vstopamo v dobo, v kateri tehnološki napredek prehiteva sposobnost družbe, da bi se primerno prilagodila.
Krize, ki sledijo takšnim nenadnim spremembam, odpirajo vrata populističnim in nedemokratičnim rešitvam. Rešitvam, ki bolj ali manj subtilno kršijo naše osnovne pravice in povečujejo nadzor nad našim življenjem. Dramatizacija britanskih avtorjev Roberta Icka in Duncana Macmillana, ki je bila krstno uprizorjena leta 2013, razkriva mehanizem nadzora in postavlja pod vprašaj resnico ter zaupanje v lastni spomin. Ne ponuja izhoda ali rešitve, temveč prikaže zgodbo posameznika, ki je ujetnik sistema in lastnih misli.
»Kako vemo, da je Partija padla? A ne bi bilo v njihovem interesu, da samo organizirajo svet tako, da verjamemo, da jih ni več ...«
»Če si želiš predstavljat prihodnost, Winston, si predstavljaj čevelj, ki hodi po človekovem obrazu – za vedno.«