Dramsko besedilo Barbara z Brega pri Kočevju se sicer deloma naslanja na prepoznavno ikonografijo Mattelovih punčk, še izraziteje pa deluje kot gledališki odgovor na film Barbie režiserke Grete Gerwig. Ob izidu je film močno razdelil občinstvo – nekateri so ga razumeli kot lucidno kritiko patriarhata in nedosegljivih lepotnih idealov, ki jih svet Barbie vsiljuje deklicam, drugi pa kot simptom površinskega, »woke« feminizma in praznega emancipacijskega diskurza.
Predstava Barbara z Brega pri Kočevju skuša preseči ta ideološki razcep med liberalnim hollywoodskim  feminizmom na eni strani in spletno mačistično zagrenjenostjo na drugi. Družbeni kritiki, ki jo odpira film, dodaja razredno perspektivo, ki v izvirnem kontekstu ostaja skoraj odsotna. Ideja, da se družbena moč in neenakost vzpostavljata zgolj v eni identitetni kategoriji – v tem primeru spol –, je v sodobni družbeni teoriji že dolgo presežena. Zato tudi »girl boss« feminizem ne more več učinkovati kot resnično subverzivna ali emancipacijska gesta.
Naša Barbara ni uspešna, glamurozna in samozavestna lepotica iz sveta popolnosti. Je propadla, revna in »delulu«, ujeta med lastne fantazme in družbeno realnost. A prav zato postane radikalno človeška figura – ranljiva, groteskna, tragična in obenem veličastna. Čeprav nima ničesar, se dojema kot kraljica. In prav v tej napetosti med bednim vsakdanom in grandiozno samopodobo vznikne njena moč.
Barbara z Brega pri Kočevju je izpoved nekdanje dolenjske lepotne kraljice, ki se skuša prebiti skozi življenje na družbenem robu. Ne bori se le proti svoji največji tekmici, lokalni lepotici Sandri, ali proti Juretu – lastniku parcele, na kateri že dvajset let »začasno« stoji njena montažna hišica –, temveč tudi proti policiji, izvršiteljem, uradnim dopisom in sistemu, ki jo vztrajno potiska na rob vidnega. Predvsem pa se spopada z duhovi preteklosti, ki jo obiskujejo, z njo spijejo kakšnega kratkega in zapojejo kakšen hit iz mladosti.
Barbara živi težko in pogosto absurdno življenje, vendar je globoko prepričana, da je rojena za žaromete. Pet minut slave, ki jih je doživela pri osemnajstih, ji je pustilo dovolj upanja, da kljub desetletjem razočaranj ne preneha verjeti v svojo veliko prihodnost. Ko bo nekoč vendarle sedla na prestol kraljice, bo poskrbela, da nobeno dekle ne bo več prisiljeno živeti tega, kar je morala preživeti sama. Treba je le še malo potrpeti. Morda leto. Ali dve.