Cankarjev roman Na klancu (1902) je eno izmed ključnih del slovenske moderne. Je pretresljiv portret družbene realnosti iz začetka dvajsetega stoletja in hkrati subtilna analiza posameznikove intime. Gre za socialno-realistični roman, ki tematizira revščino in družbeno nepravičnost; izpostavlja trpljenje žensk ter ponuja temeljito zgodovinsko analizo podeželskega življenja. Cankar skozi Franckino usodo izriše brezizhoden položaj dekleta iz siromašne družine. Njen vsakdanjik zaznamujejo nenehno odrekanje, skrb za družinske člane ter nemoč, da bi se izvila iz začaranega kroga revščine. Podeželje je tako rekoč vtkano v vse pore njenega obstoja. S kontekstom v katerega se je rodila, je bila determinirana. Kako pa je na podeželju danes? Kakšen je vsakdanjik kmetov, ki se morajo spopadati z drastičnimi spremembami vremenskih vzorcev, uničujočo konkurenco multinacionalk, družbeno stigmatizacijo in vse večjimi ekonomskimi pritiski? Da bi poiskali odgovore na ta kompleksna vprašanja, se v tej neobičajni gledališki izkušnji odpravimo v samo središče Cankarjevega romana. Sedemo v avtobus in se odpeljemo vse do Vrhnike, na Klanec. 
Družbeni napredek, tehnološki razvoj in neverjetna hitrost globalizacije ustvarjajo iluzijo, da smo med seboj vse bolj povezani. Hkrati pa nam ekonomsko razslojevanje, naraščajoče psihološke stiske, vse bolj agresivne oblike javnega izražanja in ekstremna politična polarizacija, pričajo o tem, da pravzaprav živimo v različnih svetovih, ki se razhajajo. In prav zaradi teh razhajanj je danes ključnega pomena razvijati občutljivost za različne kontekste; vzpostavljati dialog s tistim, kar nam je neznano. Gledališče, ki je v svojem bistvu srečanje različnih ljudi, različnih miselnosti in različnih pogledov na svet, lahko tukaj opravi ključno vlogo. V tem neobičajnem gledališkem doživetju, ki smo ga poimenovali Na klancu (45.9634°N, 14.2946°E), scela izkoristimo ta uprizoritveni potencial ter se skupaj z občinstvom iz udobnega mestnega središča odpeljemo na podeželje. Sprehajamo se po poteh Cankarjevega romana: stopamo pa neobdelani njivi, srečamo se z okoliškimi kmeti in obiščemo hišo, kjer se je Francka borila za bolj dostojno življenje. Danes je tam avtocesta. Danes je tam bencinska črpalka. Danes je tam kavarna, kjer se lahko okrepčamo. Pokrajina iz izvornega romana je popolnoma predrugačena. Vanjo je vklesan neustavljiv tok časa, ki je skoraj dokončno pomendral preteklost. Z raziskovanjem prostorov, kjer se dogaja izhodiščna zgodba, pogledamo v razmerje med sedanjostjo in zgodovino. Kje se je potikala Francka? Kako je živela? In kako je njen čas drugačen od našega?
Cankar skozi Franckino usodo izriše brezizhoden položaj malega človeka, pri čemer ne pozabi na globoko etično in človeško sporočilo – na moč sočutja, dostojanstva in tihega kljubovanja. S tem ko sestopimo iz svojega lagodnega meščanskega okolja in se odpravimo v srce slovenskega podeželskega življenja, se vsaj malo približamo Cankarjevim željam: v družbi spodbujati medsebojno razumevanje, konformiste soočati z nepredvidljivim, raziskovati, širiti obzorja svojega znanja in upoštevati razum. »Gledališče ni le prostor za pripovedovanje zgodb, temveč tudi kraj, kjer lahko skupaj razmišljamo o svetu, ki nas obdaja. Skupaj lahko razmišljamo o prihodnosti, ki si jo želimo. V trenutku globalnih kriz si gledališče preprosto ne more več privoščiti tišine. Če želi ostati relevantno, mora znova in znova iskati načine, kako se odzvati, sodelovati in spodbujati k razumevanju ter solidarnosti,« je prepričan režiser. 
»In Francki se je zazdelo mahoma vse tako umazano, grdo, žalostno, da bi sedla v kot pri durih in bi zaspala in bi se ne zbudila nikoli več.« (Na klancu)