Eden najpomembnejših evropskih dramatikov, gledaliških teoretikov 20. stoletja, gledališki reformator in inovator Bertolt Brecht (1898–1956) je začel pisati v času študija biologije in medicine v Münchnu. Leta 1924 je odšel v Berlin in postal asistent pri uglednem režiserju Maxu Reinhardtu v Deutsches Theater. V tem obdobju je napisal igre, ki že napovedujejo njegovo epsko gledališče s potujitvenimi učinki, ki gledalca ves čas opozarjajo, da je v gledališču, in mu na ta način razbijajo iluzijo. Leta 1928 je doživel velik uspeh ter postal slaven in priznan dramatik z Opero za tri groše (Die Dreigroschenoper). Po letu 1933, ko je v Nemčiji prišel na oblast nacizem, je odšel v tujino in se do začetka druge svetovne vojne selil po Evropi, leta 1941 pa je odšel v ZDA. V tem obdobju so nastala njegova najboljša dela. Leta 1948 se je vrnil v Vzhodni Berlin, kjer je skupaj z ženo Helene Weigel ustanovil gledališče Berliner Ensemble, v katerem je bila uprizorjena večina njegovih del. Brechtovi teoretični pogledi na epsko gledališče so močno vplivali na sodobno dramatiko, ki je sprejela večino njegovih potujitvenih učinkov in jih prilagodila sodobnim estetikam.
Malomeščansko svatbo je napisal kot enaindvajsetletni študent, najprej pod naslovom Svatba (Die Hochzeit, 1919), skupaj še s petimi enodejankami in libretom kratke opere. Kar sedem let je trajalo, da je bila Svatba krstno uprizorjena, in sicer 11. decembra 1926 v režiji Melchiorja Vischerja. Brecht je sam nikoli ni uprizoril, čeprav je imel na začetku svoje kariere velike ambicije z uprizarjanjem enodejank. Leta 1956 je bila ponovno uprizorjena v Schauspielhaus v Frankfurtu na Majni, takrat s spremenjenim naslovom Malomeščanska svatba.
Enodejanke naj bi Brechtu služile kot neke vrste avtorske vaje, skice, ki jih je uporabil v kasnejšem delu. Številne elemente, značajske lastnosti in motive likov enodejank najdemo v njegovih kasnejših razširjenih igrah.
Med slavnostnim poročnim kosilom, ki naj bi bil najlepši dogodek v skupnem življenju mladega para, gre vse narobe. Poročni dan se sprevrže v katastrofo. Nezadržno začne razpadati doma narejeno pohištvo, ki ga je izdelal ženin. V pogovorih ženina in neveste ter svatov se začnejo razkrivati zamolčane skrivnosti, ki vse prisotne postavljajo v vse prej kot lepo luč, in zdi se, da bo skupaj s pohištvom propadel tudi njun komaj sklenjeni zakon. 
Brecht si je z obilo humorja privoščil zlagano malomeščansko moralo. Malomeščanska svatba je družbena satira, komedija in farsa, ki brezkompromisno razkriva lažen svet malomeščanskega blišča kot svet laži, dvojne morale prevar, plitkosti, pritlehnosti in bede, kjer se vsi pretvarjajo, da so boljši, pametnejši in sposobnejši. Največje odlike Malomeščanske svatbe so izvrsten dialog, odlična besedna komika, nepričakovani obrati, večpomenskost, ki razkrivajo pravo podobo zlagane popolnosti meščanske sredine.

»Malomeščanska svatba je družbena satira, komedija, farsa, kjer je tematiziral dvojno moralo malomeščanov tistega časa. Poleg tega, da je satirično orisal ta družbeni sloj in njegove takratne značilnosti, se je izvrstno poigral s prikazovanjem osebnostnih lastnosti posameznih pripadnikov tega sloja. Te lastnosti so nam dobro znane, vsak od nas ima vsaj nekaj od tega, kar nosijo liki iz Brechtovega besedila. Okoliščine in svet, v katerih se uspešno goji in razvija malomeščanščina kot družbeni pojav, so se spremenile. Kakšen je danes kontekst, kjer se manifestira malomeščanstvo? So to bogastvo in nepremičnine, na hitro pridobljene s kriptovalutami, vplivništvom in podobnimi načini pridobivanja nesorazmerno ogromnega bogastva, ki jih naseljujejo sloji, ki so še včeraj opravljali raznovrstno vsakodnevno tlako, danes pa s petkami salonarjev in s čevlji prestižnih znamk praskajo parkete svojih dnevnih sob v raznih vilah in burgih in se prištevajo med elito ali pa jih tja prištevajo drugi? Lahko ta pojav najdemo tudi znotraj še katerega drugega sodobnega konteksta?«   
                                                                                                          Primož Ekart, režiser