Preden je napisal zajeten opus proznih in dramskih del, je Ivan Cankar na slovensko literarno polje stopil kot pesnik. Poezijo je začel pisati že pri rosnih petnajstih letih. Zbirka pesmi z naslovom Erotika, v kateri je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance, je izšla konec marca leta 1899 pri Bambergu in povzročila velik škandal. Škof Anton Bonaventura Jeglič je kmalu po izidu pri založniku pokupil vse dosegljive izvode Erotike (približno 700 od 1.000 natisnjenih) in jih dal nemudoma sežgati. Cankarju to ni seglo preveč do srca, saj je kmalu zatem pisal bratu Karlu: »Škof je torej res tako prismojen, da se grè blamirat s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po §. 20. zákona o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa imá vse pravice zopet pisatelj sam.« Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor kaže kot cenzorska karikatura brez dejanske izvršne moči. Njegovo dejanje je obsodil predvsem liberalni tisk, ki je čistko izkoristil za napad na inkvizicijsko mentaliteto klerikalnega tabora. Hkrati je ta pogrom mladega ambicioznega literata postavil v središče zanimanja in ga označil za znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Pravilno so sklepali, da bo preostalih 300 izvodov vztrajno romalo iz roke v roko, saj »vsak jih bode bral, vsak jih bode užival še z večjo naslado, a vsak bode iskal v njih – nemoralnost«. 
Mali ljubezenski kabaret Erotika uprizarja poezijo Ivana Cankarja, skupaj z nekaterimi literarno-gledališkimi referencami, ki se prav tako navezujejo na erotiko, čutnost in hrepenenje po bližini v različnih zgodovinskih časih. Kabaret se gradi na platformi čustvene, fizične in psihološke naklonjenosti, in tako poustvarja subverzijo recepcije Cankarjevih pesmi v našem času, zato se spogleduje z raziskovanjem pogledov, mejo med javnim in zasebnim, (skrivni) položaj gledalca in (izpostavljenost) performerja. Kot pravi Simone de Beauvoir v Drugem spolu: »Erotika je približevanje Drugemu, to je njena temeljna lastnost.« 
Skozi Cankarjevo Erotiko in druga izbrana besedila se uprizoritev vrača tudi k prvobitni, izvorni obliki čutnosti in natančneje raziskuje, osvetljuje vzroke in posledice Erosove preobrazbe – iz moči ustvarjanja, sile stvarjenja v simbol greha in pogube. Dolgoletna represija čutnosti in ločitev telesnosti od božanskega, ki se utrjuje čez stoletja, je prispevala k razcepljenemu, skoraj shizofreničnemu doživljanju človeške narave. Ta proces se je manifestiral tudi v odzivih na Cankarjevo Erotiko, in tudi danes se, kot kaže, vse hitreje poglablja in nagiba k principu Tanatosa. 

»Mlad pesnik, ki ne bi zapel nobene erotične pesmi, bi bil tak čudak, da bi ga bilo treba voziti po svetu ter kazati radovednim ljudem za primerno vstopnino!« (Anton Aškerc Pisma iz Ljubljane)