Pred zajetnim opusom proznih in dramskih del je Ivan Cankar na slovensko literarno polje stopil kot pesnik, saj je s pisanjem prvih pesmi začel že pri rosnih petnajstih. Zbirka pesmi z naslovom Erotika, v kateri je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance, je izšla konec marca leta 1899 pri Bambergu in povzročila veliki škandal. Škof Anton Bonaventura Jeglič je kmalu po izidu pri založniku pokupil vse dosegljive izvode Erotike (okoli 700 od 1.000 natisnjenih) in jih dal nemudoma sežgati. Cankar se ni pretirano sekiral, kmalu zatem je pisal bratu Karlu: »Škof je torej res tako prismojen, da se grè blamirat s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po §. 20. zákona o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa imá vse pravice zopet pisatelj sam.« Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor kaže kot cenzorska karikatura brez dejanske  izvršne moči. Njegovo dejanje je obsodil predvsem liberalni tisk, ki je čistko izkoristil za napad na inkvizicijsko mentaliteto klerikalnega tabora. Hkrati je ta pogrom mladega ambicioznega literata postavil v center zanimanja in ga označil za znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Pravilno so sklepali, da bo preostalih 300 izvodov vztrajno romalo iz roke v roko, saj »vsak jih bode bral, vsak jih bode užival še z večjo naslado, a vsak bode iskal v njih – nemoralnost«. 
Mali kabaret Erotika uprizarja poezijo Ivana Cankarja in z njo povezane recepcijske odzive. Zanimiva se zdi predvsem avtorjeva intimna samocenzura (že med prvo in drugo izdajo), ki izhaja iz osebnega zorenja, izgube idealizma in krepitve družbene odgovornosti. Uprizoritev sledi pesnikovemu izrazu čutnosti, katere brezčasnost pronicljivo nagovarja tudi bralca današnjega časa. Čustvene pokrajine pesnikovega notranjega doživljanja ljubezni in erotike prepleta uglasben in uprizorjen izbor pesmi iz obeh izdaj (Bamberg 1899 in Schwentner 1902), dopolnjen z odlomki pesnikovega intimnega dialoga z življenjem, na osnovi katerega je kmalu zatem napravil križ čez mladostni idealizem in dotedanje literarno  udejstvovanje: »Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí rožno-barven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo že davno vzdignilo.« 
Mali kabaret se gradi na platformi čustvene, fizične in psihološke bližine, da poustvari subverzijo recepcije Cankarjevih pesmi v našem času, zato se spogleduje z elementi peep showa skozi raziskovanje pogleda, mejo med javnim in zasebnim, (skrivni) položaj gledalca in (izpostavljenost) performerja. Nadzorovano nelagodje pretvarja iz kolektivnega voajerizma v individualno ranljivost, ki jo izmenjaje kurira prav moč pogleda, ki skaklja skozi serijo raznorodnih scen, temelječih na ljubezenskih pesmih in dekadenčnih podobah iz kasnejših proznih besedil. 
»Mlad pesnik, ki ne bi zapel nobene erotične pesmi, bi bil tak čudak, da bi ga bilo treba voziti po svetu ter kazati radovednim ljudem za primerno vstopnino!« (Anton Aškerc Pisma iz Ljubljane)