Žlahtna komedija
Usje se je dalu v režiji Tereze Gregorič v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, Zavoda Scaramouche in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica
Predstava perečo tematiko meje in z njo povezanih družbenih pojavov – ločevanja, oblikovanja skupnosti in iznajdljivosti – razvija s pripovedjo, ki temelji na komiki, pri kateri so liki gonilna sila dogajanja. Izhaja iz renesančnega modela srečevanj in ga uporabi kot osnovo za sodoben odrski jezik. Ton predstave določa premišljena mera komičnega, ki dopušča, da humor vznikne iz situacij, značajev, telesnega in besednega izraza. Preigrava konflikte, napetosti in absurdne situacije, hkrati pa ohranja verodostojnost likov brez karikatur, kar omogoča, da so odnosi in situacije prepričljivi in človeški.
Jasno speljan narativni lok, natančen ritem dialogov in preigravanje, ki temelji na prisotnosti in interakciji igralcev, gradijo enoten komični utrip in zgoščeno vzdušje. Dramaturško predstava ostaja ves čas zavezana osrednji osi, ne zaide od osnovne tematske linije in tako prikazuje, koliko razmislekov in plasti lahko vznikne iz osrednje teme. Navidezna lahkotnost prikazovanja teme pa ne zmanjšuje kompleksnosti ali resnosti osrednje ideje. Hkrati jo umešča v časovni kontekst linearne kronike, pri čemer pokaže na ponavljajoče se zgodovinske absurde, aktualne še danes. Usje se je dalu s premišljeno, inteligentno dozirano komiko ohranja integriteto izhodišča in temelji na izčiščeni esenci komičnega duha.
Žlahtni režiser
Ivan Plazibat za režijo komedije Pokojnik v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega
Ivan Plazibat v predstavi Pokojnik izgradi koherenten univerzum, ki jasno izhaja iz vsebine uprizoritvenega materiala in jo tudi nadgrajuje. Režijska izpeljava povezuje vse elemente predstave v svet, v katerem se mešata komično in dramsko in se včasih zmešata do nerazločljivosti. Plazibat spretno prehaja iz komedijskega žanra v resnobnejše lege in pri tem ohranja organsko celoto. Izkaže se v široki paleti komičnih kodov, ki segajo od karakterjev do situacij in nenazadnje do stiliziranih koreografskih prizorov, ki se ne izogibajo simboliki. Plazibat zavestno dozira stopnjo komike, glede na zahteve vsebine predstave, in se v tem ne obremenjuje s strogimi zakonitostmi žanra.
Predstava Pokojnik deluje kot dobro naoljen stroj, ki ves čas deluje v taktu in usklajeno povezuje vse skrbno dodelane aspekte predstave v celoto. V režijsko-dramaturških odločitvah se poigrava z arhetipskimi komičnimi postopki, kot so repeticija, stopnjevanje, stilizacija, pretiravanje, ritem in aparteji.
Uprizoritev gradita dva plana, ki ju Plazibat tudi žanrsko in vsebinsko jasno loči (notranjost in zunanjost hiše) in z njunim spojem pripoveduje pronicljivo in ostro komedijo. Tako komika kot vsebina izhajata iz vseh uprizoritvenih ravni, ki so skrbno dodelane, režija Ivana Plazibata, pa jih sestavlja v koherenten in organski svet, ki deluje kot jasna uprizoritvena gesta.
Žlahtna komedijantka
Patrizia Jurinčič Finžgar za vlogo Pine v komediji Usje se je dalu v izvedbi SNG Nova Gorica
Patrizia Jurinčič Finžgar precizno in suvereno gradi lik Pine in spretno preizkuša meje komičnega žanra. S svojimi neposrednimi nagovori mojstrsko briše četrto steno, gledalce subtilno potegne v dogajanje in jih postavi v središče odrske dinamike. Vsak trenutek interakcije ustvarja občutek domačnosti, gledalci pa se subtilno znajdejo kot del dogajanja, kot bi bili soudeleženi v življenju likov na odru.
Jurinčič Finžgar artikulira širok razpon čustvenih stanj in intenzivnost posameznih čustev, pri čemer v liku ohranja notranjo logiko in celovitost. Lik ženske je (v primerjavi z drugimi predstavami) izjemno opolnomočen: kljub srečni zaljubljenosti odlaša s poroko, prevzame iniciativo in nadzor nad dogajanjem ter usmerja moške, pri čemer iz njenega značaja izhaja naravna avtoriteta in humor. Arhetip verbalno ekspresivnega lika izpelje z natančnim nadzorom nad besedo, ritmom izrekanja in telesno mimiko. Premišljeno sodeluje s situacijsko komiko, odmerja nivoje svojega nastopa in tako ohranja uravnotežen ritem in komični utrip predstave. Dominantni ženski lik je zgrajen verodostojno in v nasprotju s konvencionalnimi ženskimi vlogami, kar hkrati dokazuje, da humor ženskih likov ne potrebuje stereotipov, da bi bil učinkovit. Hkrati pa to dominantnost uravnava z občutkom za soigralce in soigralke, kar krepi skupno igralsko sokreacijo predstave.
Žlahtni komedijant
Matija Rupel za vloge Giovannija, Uršule in Nika v komediji Usje se je dalu v izvedbi SNG Nova Gorica
Matija Rupel je v predstavi Usje se je dalu izoblikoval več epizodnih likov, s katerimi raziskuje širok razpon komičnega. Vloge gradi natančno in distinktivno, z dobrim občutkom za njihovo komplementarnost. Pomemben del njegovega nastopa predstavlja tudi prehajanje med vlogami. Rupel se poleg jasno sestavljenih likov, ki omogočajo poligon za preigravanje komičnega, poigrava še z metaravnijo preobrazb, z namernimi zamiki in prehodi.
Liki, ki jih izgradi, praviloma temeljijo na eksponiranju določene karakterne ali fizične lastnosti, izbor teh lastnosti pa gledalca pogosto preseneča in ga odmakne s polja stereotipnega, v čemer se s soigralko Patrizio Jurinčič Finžgar odlično dopolnjujeta.
Po zgradbi so osnovni skeleti likov Matije Rupla v dialogu s tradicijo commedie dell’arte. Z jasnimi vsebinskimi in formalnimi specifikami, ki jih vnese avtor vloge, pa osnovne arhetipe te zvrsti polnokrvno umesti v 21. stoletje. Rupel briljira v različnih tipih komike, iz katerih izpeljuje in gradi svoje like. Tako enega utemelji na značajski, drugega na telesni, tretjega pa na besedni in situacijski komiki. Tako so njegove vloge različne tako po vsebini kot po samih formalnih zakonitostih.
Gledalec ima mestoma občutek, da na odru opaža tri različne igralce, komika, ki izhaja iz izvajanja Matije Rupla, pa nikoli ne odstopa od osnovne teme predstave. Smeh je ves čas v službi vsebine.
Posebna nagrada za premikanje mej komedijskega žanra
Zakaj sva se ločila v režiji Žige Divjaka v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega
Predstava Zakaj sva se ločila v režiji Žige Divjaka ter v interpretaciji Mateja Puca in Jane Zupančič razširja konceptualne okvire komedijskega izraza. Uprizoritev ne sledi shematiki komedije, temveč se vzpostavi kot življenjska drama z izrazitimi primesmi komike in tragedije. Njena moč je v gabaritu vsakdana: v banalnih opravilih, ritmu skupnega življenja, vprašanju otrok, staršev, ki niso izpostavljeni kot domislice, temveč kot prepoznavni del intimne resničnosti. Komika se ne izigrava na odru, temveč se zgodi v gledalcu – v trenutku prepoznanja lastnih situacij, tudi ko prizor učinkuje kot drama ali absurd. Predstava Zakaj sva se ločila zadene, ne da bi ranila.
Z dokumentarno primesjo in rušenjem konvencij realizma režija Žige Divjaka gradi žanrsko zanimivo fluidno formo. Na praznem odru se postopoma gradi dom – kot metafora kopičenja življenja – da bi se na koncu razgradil skupaj z odnosom.
Igralca Matej Puc in Jana Zupančič delujeta kot koherentna celota; v medsebojnem dopolnjevanju in natančnem prehajanju med nevrotičnostjo, depresijo in srečo ustvarjata organsko, življenjsko dinamiko para. Predstava ni skupek učinkov, temveč enotna razvojna linija – surova, prepoznavna in žanrsko pogumna. Zato predstava Mestnega gledališča ljubljanskega Zakaj sva se ločila na letošnjih dnevih komedije prejme posebno nagrado strokovne žirije za premikanje mej komedijskega žanra.
Blagajna je odprta vsak delavnik od 9. do 12., ob sredah tudi od 15. do 18. ure, ter uro pred začetkom predstave.
