Sezona 2026/27

Naslednjo gledališko sezono posvečamo »klasiki«

Seveda ne kot obdobju ali slogovni oznaki, temveč kot splošni opredelitvi vrhunskih umetniških del, ki so prestala preizkus časa in ostajajo aktualna in pomembna skozi generacije. Preprosto izhodišče torej, ki naj bi še naprej gradilo prepoznavno programsko usmeritev SLG Celje ter v novi sezoni usmerjalo ost vsebinske analize današnjega trenutka. V ospredju ukvarjanja z gledališčem je še vedno raziskovanje in nabiranje gledaliških izkušenj. In to za vse, ki bomo v to potovanje tako ali drugače vključeni, produkcijo, ansambel, tehniko ter seveda tudi vas, gledalce. To je osnovna pozicija, na kateri v teh letih gradimo program ter vsebinske premisleke o družbi in okoliščinah, ki diktirajo utrip sodobnega sveta. S sezono, ustvarjeno iz Cankarjevih del, motivov ter vsebinskih sporočil, smo želeli povedati, zakaj je umetnik pomemben za družbo, zakaj neka skupnost, država, narod potrebuje njegov premislek in kaj njegova analiza prinaša družbi.

S sezono 2026/27 nadaljujemo in nadgrajujemo ta zagovor umetnosti ter ozaveščamo sebe in okolico, da si tega premisleka, ki ga ponuja umetnost, kot družba ali kot posameznik, ne smemo dovoliti vzeti. »Klasična« dela, ki so jih umetniki ustvarili v vsej zgodovini, gradijo našo vest in zavest. Ne le slovensko, evropsko, ampak tudi zavest in vest človeštva ter vesolja nasploh. V »klasiki« odmevajo arhetipi, ki jih vedno znova prepoznavamo: ljubezen in izdaja, moč in krhkost, svoboda in odgovornost, posameznik in skupnost … umetnost v teh napetostih išče in sproža katarzo, katere namen ni razbremenitev, pomiritev, temveč uvid in premik. Umetnost se trudi odpirati prostor, v katerem lahko mislimo sebe in svet drugače od običajnih poenostavljenih vzorcev in vnaprej predvidenih zaključkov. Umetniki umetnosti ne razumemo kot okras, kot trenutek oddiha, ampak kot enega temeljnih načinov, kako lahko človek in skupnost, družba, razumejo sami sebe.

Verjamemo, da umetnost soustvarja misel naroda, verjamemo, da umetnost ni enoten glas, temveč polje raznolikih, pogosto nasprotujočih si perspektiv. V tem smislu je umetnost vedno tudi kritična: zrcali, preizprašuje, razpira razpoke, išče nove perspektive in se odziva na izzive, v katerih se znajdeta posameznik in družba. Sezona, ki je pred nami, zato ni poklon preteklosti, temveč dialog z njo. Klasična dela bomo brali in uprizarjali kot živa besedila, kot partnerje v razmisleku o tem, kdo smo danes. Zanima nas, kako se oblika in vsebina srečata v trenutku uprizoritve; kako staro postane novo; kako univerzalno postane spet osebno. Izbor besedil v tej sezoni ni naključen. Režiserji in avtorske ekipe so posegli po delih, predlogah in motivih, ki, čeprav nastali v različnih časih in kontekstih, nosijo skupno slutnjo sveta, ki prihaja. V njih odzvanja nemir družbe, ki se sooča z nadzorom, z razpadom skupnosti, z izgubo neposrednega stika in z naraščajočo negotovostjo posameznika.

Ta dela ne ponujajo enoznačnih razlag, ne napovedujejo prihodnosti, temveč jo slutijo. In prav v tej slutnji je njihova moč: da prepoznamo vzorce, ki se ponavljajo, in vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Zato se h klasičnim umetniškim delom in motivom vračamo vedno znova, jih znova in znova opazujemo, premišljujemo, odigravamo ...
... in v tem ponavljanju ni ponavljanja, temveč možnost, da se kot skupnost vedno znova vprašamo, kaj nam je pomembno, kaj nas določa in kam želimo iti.

Miha Golob

direktor in umetniški vodja