Severjeva nagrada – Renato Jenček

SEVERJEVO NAGRADO za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejme Renato Jenček, igralec Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, za vloge: Brendana v prvi slovenski uprizoritvi črne komedije Zastave Bridget  O'Connor (v režiji Matjaža Latina), Tožilca v prvi slovenski uprizoritvi komične drame Romanca Davida Mameta (v režiji Matjaža Zupančiča) in Willyja Lomana v drami Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja. (v režiji Janeza Pipana).

Z Willyjem Lomanom v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika je Renato Jenček ustvaril pretresljiv lik propadlega, izrabljenega in zavrženega posameznika, ki se v mislih in v zadnjih urah svojega življenja sprehodi skozi svoje življenje. Willy Loman Renata Jenčka je izčrpan trgovski potnik, ki ni več sposoben prodajati svoje podobe uglajenega in nasmejanega trgovskega potnika. Hkrati pa je mož in oče, ki je s svojimi sanjami, lažmi in utvarami uničil svoja sinova in ženo. Renatu Jenčku uspe, da se v treh urah odrskega dogajanja njegov Willy Loman postara pred očmi gledalca. Kreira dogajanje, diktira tempo dogajanja in zorni kot gledišča, saj z različnimi in nasprotujočimi si interpretacijami istega dogodka zapeljuje gledalca in ga vodi skozi svoj, Lomanov labirint. Trgovski potnik Renata Jenčka je grob, brezčuten, aroganten in nesramen do lastne družine, hkrati pa usmiljenja vreden izrabljen član družbe, ki se žene za lastnimi sanjami. Natančno in brezčutno prehaja med realnostjo, sanjami in preteklostjo in tako ustvarja mozaik družinske zgodbe, ki ni objektivna slika, pač pa kolaž, iz katere si gledalec sam sestavi podobo Lomanovih.

Vloga šefa Brendana je gonilo dramskega dogajanja v komični drami Zastave Bridget O'Connor. Renato Jenček je Brendana oblikoval kot na prvi pogled zadržanega, nesamozavestnega moškega; kot pravega pisarniškega molja, ki se le stežka znajde v zunanjem svetu. Njegova začetna sramežljivost se hitro razblini. Brendan Renata Jenčka nastopi kot avtoritativni šef, ki zelo dobro pozna slabosti svojih podrejenih in se zaveda svoje moči; skozi dogajanje suvereno zraste v surovega in brezobzirnega šefa v vseh igralskih izraznih sredstvih – gibu, drži, obrazni mimiki in ostrini govora. Razkrije se kot manipulator, ki v komunikaciji s svojimi podrejenimi izkorišča svojo pozicijo nadrejenega. Lažne obljube o sanjski službi izkorišča za maščevanje zaradi mladostne zamere, ki jo goji do dveh obalnih stražarjev. Jenček pa v zadnjem dejanju s tenkočutnostjo v manipulatorskem Brendanu najde kanček človečnosti in razkrije  intimno noto lika – da je tudi on, tako kot obalna stražarja, le nesrečnik, ujet v banalnost vsakdana, kjer je edina svetla točka vsaj malo povzpeti se po družbeni lestvici.

Renato Jenček se v prvem prizoru komične drame Romanca Davida Mameta, v prizoru zaslišanja Obtoženca, vzpostavlja kot samozavesten, hiter, oster profesionalec - Tožilec, ki popolnoma obvladuje dogajanje in točno ve, kam želi pripeljati sodni proces. V nadaljevanju, ko ga v službi obišče njegov ljubimec Bernard, se ne pusti zmesti in svojo profesionalno držo vnaša tudi na zasebni plan. Ljubezenska romanca dveh moških postane z Bernardovim vdorom na sodišče in javno zahtevo po ljubezni grožnja in sredstvo izsiljevanja. Tako, kot je življenje postalo borba, sodišče ring, kjer se bijejo bitke brez sodniškega nadzora, je tudi ljubezen med dvema človekoma postalo polje moči, ki se meri v javnosti. Tožilec Renata Jenčka suvereno odbija čustvena izsiljevanja mladega ljubimca in blesti v grobih, ostrih, vulgarnih verbalnih spopadih, ki ustvarjajo bojišče hitrega in brezkompromisnega spopada; globoko pod vulgarnost in grobost pa mu uspe vsaditi kanček nežnosti, kar daje gledalcu slutit, da je prepir med ljubimcema le obojestranski klic po ljubezni, česar si v grobem moškem svetu 'pravi moški' ne more privoščiti. Renato Jenček je hiter, natančen in oster v dialogu, je mojster obračanja besed in pomenov, hkrati pa v poplavi kletvic in vpitja na plano natančno prinaša skrite pomene neizrečenega.

Renato Jenček je vrhunski dramski igralec. S svojo igralsko zrelostjo in zagnanostjo gledalce in stroko vedno znova očara in zapelje v iskrena in prepričljiva soočenja s figurami najrazličnejših žanrov in estetik. Je odličen sodelavec – razmišljujoč in provokativen, je zakladnica igralskih izkušenj in znanj, ki jih nesebično prenaša na mlajše igralske kolege. Z njimi je naš gledališki svet intenziven in bogat.