Sporočilo za javnost

Celje, 3. 9. 2026 – V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so skupaj z režiserji predstavili novo sezono Klasika v Celju, ki bo na Mali in Veliki oder prinesla šest premiernih uprizoritev. Izbrana dela bodo klasiko obravnavala z različnih zornih kotov – od kanoničnih del svetovne literature in dramatike do novih besedil in avtorskih projektov, ki raziskujejo, kako nastajajo zgodbe, ki ostajajo. Kaj je tisto, zaradi česar neko delo prestane preizkus časa? Kaj nam klasika lahko pove o sedanjosti – in kaj bo klasika jutri?

Sezona 2026/27 nadaljuje večletno programsko usmeritev gledališča, ki skozi izbrane tematske poudarke raziskuje pomen umetnosti v sodobni družbi. V novi sezoni bodo pripravili šest premiernih uprizoritev, pet na Velikem odru in eno na Malem odru. »V sezoni Klasika v Celju smo z režiserji iskali zgodbe in mite, ki človeštvo spremljajo že od nekdaj ter se skozi različna zgodovinska, kulturna in družbena obdobja vedno znova vračajo. Sprašujemo se, zakaj nekaj postane klasika in kaj je tisto, zaradi česar določena zgodba preživi svoj čas ter nas še vedno nagovarja,« je ob predstavitvi sezone povedal direktor Miha Golob. Posebej je izpostavil raznolikost letošnjega programa: »Šest projektov izhaja iz zelo različnih smeri – od avtorske otroške predstave, romana in klasičnega dramskega besedila do nekonvencionalne dramatike ter avtorskih projektov, ki raziskujejo tudi druge medije in meje gledališča. Ob nastajanju sezone pa se je pokazalo še nekaj - izbrana besedila in teme zelo dobro odražajo trenutek, v katerem živimo.«

Sezono odpira prva slovenska uprizoritev romana 1984

Sezono bodo v SLG Celje odprli 25. septembra na Malem odru z uprizoritvijo 1984, prvo slovensko gledališko postavitvijo po znamenitem distopičnem romanu Georgea Orwella. Dramatizacija britanskih avtorjev Roberta Ickeja in Duncana Macmillana v ospredje postavlja posameznika, ujetega v sistem nadzora in manipulacije, ter raziskuje vse bolj zabrisano mejo med resnico in fikcijo. »1984 je roman, ki se mi zdi leta 2026 še bolj aktualen kot v času, ko je nastal. Marsikaj od tega, o čemer je Orwell pisal kot o svarilu pred prihodnostjo, predvsem ideja vseprisotnega nadzora, danes dobiva nove razsežnosti. V naši uprizoritvi nas zanima predvsem Winston kot posameznik znotraj sistema ter vprašanje, kaj je resnično, kateri pripovedi lahko verjamemo in kako v svetu umetne inteligence, množice informacij in mnenj sploh še prepoznamo dejstva. Predstavo zato razumem kot diagnozo sedanjosti in hkrati svarilo pred prihodnostjo,« je povedal režiser Tomaž Krajnc.

Pet dni pozneje, 30. septembra, bo na Velikem odru sledila premiera navihane otroške predstave In kaj ima s tem Tom Sawyer? v režiji Mareta Bulca, ki po motivih literarne klasike Marka Twaina odpira vprašanja otroštva, domišljije in odraščanja v digitalnem svetu. »Uprizoritev se ukvarja z realnostjo, v kateri smo danes vsi – tudi najmlajši. Če si predstavljamo žep otroka v času Sawyerja, so bili v njem kamenček, kos lesa ali kakšen drug predmet, iz katerega je otrok s svojo domišljijo ustvaril igro. Danes otrok v žepu nosi pametni telefon – napravo, ki mu ponuja že izdelane vsebine in za uporabo ne zahteva nujno njegove lastne domišljije. Zanima nas, kako lahko gledališče kot prostor domišljije in magičnosti vstopa v dialog s tem svetom. Skozi ustvarjalni proces pa vse bolj ugotavljamo, da ni enostavnih odgovorov. Otrok še vedno išče predvsem stik, odnos in človeka, ki ga zanima njegov svet – tudi tisti, ki ga danes najde na telefonu,« je povedal režiser Bulc.

Leto 2026 bodo sklenili z uprizoritvijo Millerjeve klasike Lov na čarovnice v režiji Luke Marcena, ki skozi zgodbo salemskih čarovniških procesov razkriva mehanizme strahu, izključevanja in družbene paranoje ter odpira vprašanja, ki močno odmevajo tudi v sodobnem času. »Arthur Miller izhaja iz resničnih salemskih procesov in zgodbe majhne, mlade skupnosti, ki si je za svoje preživetje postavila zelo jasna in rigidna pravila. Ko začne željo po redu in varnosti zamenjevati za strah, pa postopoma uničuje samo sebe. V središču besedila je zame vprašanje, kaj se zgodi, ko resnico zamenjajo prepričanja, dejstva mnenja in pogum strah. Miller je zgodovinski dogodek uporabil kot parabolo svojega časa, danes pa besedilo odpira nove možnosti branja. Govori o človeškem strahu, ki se lahko sprevrže v nasilje, in o skupnosti, ki zaradi parcialnih interesov izgubi širšo sliko ter na koncu požre samo sebe. Prav zato se nam zdi ta zgodba danes tako zelo domača,« je povedal Luka Marcen.

Tri premiere tudi v letu 2027

V letu 2027 bodo sledile še tri premiere. Marca bo na Velikem odru zaživela uprizoritev enega pomembnejših dramskih besedil 20. stoletja, Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem avstrijskega nobelovca Petra Handkeja. Nekonvencionalno besedilo brez dialoga je v celoti sestavljeno iz didaskalij, ki opisujejo gibanje, situacije, ritme in podobe, s čimer Handke težišče z besede premakne na gledališče kot vizualni, telesni in zvočni dogodek. »Handke je avtor, ki ni naredil velikih premikov le vsebinsko, temveč tudi v samem razumevanju in raziskovanju gledališča. V besedilu spremljamo posameznike, ki prehajajo čez trg, v tej navidezni vsakdanjosti pa lahko prepoznavamo zelo jasne znake časa in družbe. Pri uprizoritvi me zanima predvsem naša apatija do tega, kar se dogaja okoli nas – trenutek, ko znake vidimo, a gremo kljub temu mimo. Zdi se mi, da danes ponovno prepoznavamo podobne signale, zato je ključno vprašanje, kdaj se bomo nanje odzvali. Največja tragika nastopi takrat, ko se zavemo šele v trenutku, ko je prepozno. Proti tej brezbrižnosti se lahko bori tudi umetnost in o tem bo govorila naša predstava,« je povedal režiser Miha Golob.

Aprila bo sledila glasbeno-scenska pripoved Šepetke, ki jo v SLG Celje pripravljajo v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana in Zavodom Slovena Ptuj. Uprizoritev v režiji Zvezdane Novaković ZveN nastaja po motivih še neizdane knjige Onkraj zavednega Daše Medvešček in se podaja v svet pozabljenih zgodb, starih obredov ter ljudskega izročila Posočja. »Šepetke so predstava o glasovih, ki jih danes v vsej produkciji in hrupu skoraj ne slišimo več. Zanima me svet žensk – zdravilk, babic, vidonk in drugih nosilk posebnih znanj – ter njihova intuicija, duhovnost in položaj v skupnosti. Tega sveta ne želimo rekonstruirati, temveč iz njega s spoštovanjem do tradicije ustvariti nov umetniški in zvočni prostor. Raziskovali bomo tudi pozabljene instrumente, ki so se ohranili le v zapisih in skicah, ter jih skušali rekonstruirati, da bi lahko zaslišali, kako je ta svet nekoč zvenel. Na odru bomo tri ženske treh generacij, zato me zanima tudi prenos znanja in odnos med generacijami. Šepetke so zame predvsem povabilo k ponovnemu poslušanju sveta – in tistega v nas, ki je zaradi prevelikega hrupa postal skoraj neslišen,« je povedala režiserka.

Sezono bo zaokrožila nova družbena komedija Milana Ramšaka Markovića Barbara z Brega pri Kočevju. Avtorski projekt se deloma naslanja na ikonografijo Mattelovih punčk, predvsem pa nastaja kot svojevrsten gledališki odgovor na film Barbie Grete Gerwig, pri čemer globalni popkulturni fenomen prestavlja v izrazito lokalno, slovensko okolje. »Izhajali smo iz fenomena Barbie – tako lutke kot filma. Barbie je močno zasidrana v pop kulturi in s seboj nosi številne konotacije, od lepotnih idealov in glamurja do stereotipnih predstav o ženskosti. Ta svet smo prestavili v izrazito lokalen, slovenski kontekst in ga soočili z realnostjo družbenega roba. Naša Barbara je nekdanja lepotna kraljica, ki živi med fantazijo, nostalgijo in spomini, na drugi strani pa jo obdaja precej surova realnost boja za socialno preživetje. Skozi zgodbo odpiramo vprašanja feminizma, lepotnih idealov in mitologizacije ženskega videza ter raziskujemo, kako je lahko pop kultura hkrati sredstvo reprodukcije patriarhalnih vzorcev in prostor emancipacije,« je povedala režiserka Nina Ramšak Marković.

Programska knjižica nove sezone je na voljo TU. 

Vpis abonmajev poteka do 18. septembra.