Z žalostjo smo prejeli vest, da se je za vedno poslovil režiser in profesor Mile Korun, eden ključnih reformatorjev slovenskega gledališča. S svojim izrazito modernim pogledom je pomembno premikal meje slovenskega gledališča in vztrajno zagovarjal njegovo umetniško avtonomijo v odnosu do literature. Kot profesor na ljubljanski AGRFT je svoje znanje, ustvarjalno drznost in razumevanje gledališča predajal številnim generacijam študentov.

Profesor Mile Korun je neizbrisno zaznamoval tudi celjsko gledališče. Na našem odru se je prvič predstavil že daljnega leta 1955 z režijo drame Dež v pomladni noči celjskega dramatika Miloša Mikelna. V desetletjih, ki so sledila, se je v Celje vedno znova vračal in ustvaril vrsto uprizoritev, ki so pomembno zaznamovale zgodovino našega gledališča. Posebno mesto med njimi imajo njegove interpretacije Cankarja, ki so (p)ostale legendarne. V Celju je režiral Za narodov blagor, dvakrat Hlapce, Lepo Vido in Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Za režijo Pohujšanje v dolini šentflorjanski v našem gledališču je leta 1976 prejel tudi nagrado Borštnikovega srečanja za režijo in Združenja dramskih umetnikov Slovenije za uprizoritev v celoti.

Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasikov je prejel številne najpomembnejše gledališke nagrade in priznanja v Sloveniji in širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Še pomembnejša pa ostaja sled, ki jo je zapustil v slovenskem gledališču – v uprizoritvah, igralcih, študentih, sodelavcih in gledalcih.

V teh dneh, ko se poslavljamo od dveh izjemnih osebnosti slovenskega gledališča, še močneje občutimo hvaležnost za vse, kar sta s svojim ustvarjanjem vtisnila v naš (gledališki) prostor in neizbrisne sledi, ki sta jih pustili na naših odrih.  

Iskreno sožalje družini in vsem, ki ste ga imeli radi.  

Fotografija: Ivan Cankar, Hlapci, režiser Mile Korun, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1967/68, premiera 20. 10. 1967. Fotografijo hrani Slovenski gledališki inštitut.