Sporočilo za javnost

Celje, 3. junij – V Slovenskem ljudskem gledališču Celje bodo v sredo, 10. junija, premierno uprizorili Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E), poseben gledališki projekt po motivih istoimenskega romana Ivana Cankarja, s katerim bodo obeležili zaključek sezone, ki so jo v celoti posvetili našemu največjemu pisatelju in dramatiku. Uprizoritev v režiji Tina Grabnarja gledalce vabi na edinstveno gledališko potovanje skozi prostor, čas ter zgodbo in presega običajne okvire gledališke predstave. Namesto da bi ostali v gledališki dvorani, sedejo na avtobus in se odpravijo vse do Vrhnike – na Klanec, v samo središče Cankarjevega romana.

»Z uprizoritvijo Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E) zaključujemo nenavadno, pogumno in ustvarjalno izjemno zahtevno sezono. Pogumno ne le za avtorske ekipe, ki so predstave ustvarjale, temveč tudi za naš ansambel in tehnično ekipo, ki je vse to izpeljala na najvišji ravni. Sezono smo začeli zunaj gledaliških zidov z Majolko in jo tudi zaključujemo zunaj gledališča s produkcijsko najzahtevnejših projektom, kar smo se jih lotili. Na klancu je zame pika na i sezone. Takšne predstave v večjih gledaliških okoljih pogosto ustvarjajo bistveno številčnejše ekipe, mi pa smo dokazali, da lahko tudi z omejenimi sredstvi in predvsem z veliko predanostjo ustvarimo nekaj posebnega,« je povedal direktor in umetniški vodja Miha Golob.

Kako drugačen je naš čas od Franckinega?

Cankarjev roman Na klancu (1902) velja za eno najpomembnejših del slovenske moderne. Skozi usodo Francke tematizira revščino, družbeno neenakost in življenje na podeželju ob prelomu 20. stoletja. Avtorski projekt Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E) ta vprašanja premisli v sodobnem kontekstu ter raziskuje, kako se je življenje na podeželju spremenilo in s kakšnimi izzivi se sooča danes. Na poti proti Vrhniki gledalci vstopajo v prostor Cankarjevega romana. Sprehajajo se po krajih, kjer je nekoč živela Francka, srečujejo ljudi, ki danes obdelujejo zemljo, in odkrivajo pokrajino, ki jo je čas temeljito preoblikoval. Tam, kjer so nekoč stale hiše, danes poteka avtocesta; tam, kjer se je odvijalo vsakdanje življenje romana, stojijo bencinske črpalke, trgovine in kavarne. Uprizoritev skozi raziskovanje teh prostorov odpira razmerje med zgodovino in sedanjostjo ter se sprašuje, kako se je svet, ki ga opisuje Cankar, spremenil in kaj je v njem ostalo enako. Kje se je potikala Francka? Kako je živela? In kako drugačen je pravzaprav naš čas od njenega?

»Kaj se zgodi, če roman Na klancu vzamemo dobesedno in se po njegovih poteh tudi zares odpravimo? Cankarjev roman je v veliki meri avtobiografski, zato smo začeli raziskovati povezave med literarnim prostorom in resničnimi kraji, ki so zaznamovali njegovo življenje. Zanimalo nas je, kako se zgodba iz romana sreča z današnjim prostorom in današnjim časom,« je povedal režiser Tin Grabnar in dodal: »Tako je nastala predstava, v kateri gledalci skupaj z nami zapustijo gledališče in se odpravijo na dejanski zgodovinski klanec. Slovenska pokrajina postane scenografija, ceste in kraji pa del gledališkega jezika. Gre za izkušnjo, ki je v klasičnem gledališkem prostoru ni mogoče ustvariti.«

»Roman Na klancu je nastal v času začetkov kapitalizma, mi pa danes živimo v njegovih skrajnih oblikah. Zato predstava vzpostavlja dialog med dvema časoma – med svetom, ki ga opisuje Cankar, in svetom, ki ga živimo danes. Ob tem se odpira vprašanje, kako ostati etičen, človeški in sočuten v družbi, ki od posameznika pogosto zahteva predvsem boj za preživetje,« je še zaključil režiser.

Srečanje literarnega in realnega sveta 

Uprizoritev se prične na ploščadi pred gledališčem, kjer gledalce sprejmejo trije pripovedovalci, ki jih upodabljajo Tina Resman, Žan Brelih Hatunić in Urban Kuntarič. Zgodba se nato odvija na avtobusu in na različnih lokacijah po Sloveniji, kjer se Cankarjev svet srečuje z realnim svetom, s sodobnimi prizori in vprašanji današnje družbe. V središču uprizoritve je vprašanje dediščine – kaj podedujemo od družine, prostora, družbe ter časa, v katerem živimo, in kaj zapuščamo prihodnjim generacijam.

»V predstavi z Žanom in Urbanom nastopamo predvsem kot pripovedovalci zgodbe. Na nek način smo Franckini otroci, ki se vračajo domov, k svoji materi, hkrati pa skozi celotno potovanje vodimo gledalce v svet romana. Na začetku si verjetno nihče ni povsem predstavljal, kakšna predstava bo nastala. Pred nami je bil najdaljši Cankarjev roman z ogromno vsebine, zato je bilo pogosto težko sprejemati odločitve, čemu se odpovedati in kaj ohraniti. Cankarjev jezik je namreč izjemen in marsikateri odlomek bi si želeli obdržati. Največja odgovornost pa je odnos do gledalcev. Mi smo tisti, ki jih povabimo na to potovanje in jih vodimo skozi zgodbo. Zato je pomembno, da smo ves čas pozorni tako do Cankarjevega besedila kot do soigralcev in občinstva ter da skupaj ustvarimo izkušnjo, v kateri se lahko vsi zares srečamo z romanom Na klancu,« je povedala igralka Tina Resman.

»Upam, da bo predstava predvsem odprla nova vprašanja o romanu Na klancu. Gre za eno temeljnih del slovenske književnosti, za katerega pogosto mislimo, da ga dobro poznamo. Ko pa smo se ga zares lotili, smo ugotovili, da ga v resnici ne poznamo tako dobro. Ponovno me je recimo presenetilo, da Francka, ki teče za vozom, voz pravzaprav ujame že v prvem poglavju. Ne teče za njim vse življenje, kot se pogosto zdi v našem kolektivnem spominu. Zato je pomembno je, da Francke ne razumemo zgolj kot cankarjansko mater, temveč kot polnokrven lik – kot izkoriščeno žensko, delavko, posameznico, ki jo določajo družbene in ekonomske okoliščine njenega časa,« je povedal igralec Urban Kuntarič. 

»Za nas tri je zelo pomembno, da smo ves čas aktivno prisotni, saj smo prav mi tisti, ki prvi stopimo v stik z občinstvom in ga spremljamo vse do konca predstave. Gledalce vodimo skozi celotno potovanje, zato nam na neki način zaupajo svojo izkušnjo. Upam, da bomo to zaupanje tudi upravičili,« je povedal igralec Žan Brelih Hatunić in dodal: »Posebnost tega projekta je tudi v tem, da bo vsaka ponovitev nekoliko drugačna. Predstava namreč ni odvisna le od nas, temveč tudi od ljudi, ki bodo sedli na avtobus in se podali na pot z nami. Zelo zanimivo bo opazovati, kaj bo s seboj prineslo občinstvo – kakšna bo njegova energija, kako odprto bo za sodelovanje in kako bo soustvarjalo izkušnjo. Prepričan sem, da se bo vsaka izvedba malo drugačna.«

Ustvarjalsko ekipo sestavljajo režiser Tin Grabnar, dramaturga Benjamin Krnetić in Mojca Redjko, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Tina Bonča, avtorica glasbe in oblikovalka zvoka Mateja Starič, oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar, lektorica Živa Čebulj, asistentka scenografke Katarina Prislan in organizator lokacij Tadej Koren Šmid

Igrajo

Žan Brelih Hatunić

Lucija Harum

Rastko Krošl

Urban Kuntarič

Barbara Medvešček

Manca Ogorevc     

Tanja Potočnik

Tarek Rashid

Tina Resman, k. g.

Lovro Zafred

Branko Završan

Premiera 10. junija ob 18.00, na poti

Prve ponovitve: 11., 19., 20., 26., in 27. junija ob 18.00., 21. in 28. junija pa ob 17.00, na poti 

Za konec pa le še:

»Več Cankarja!« v mestu, državi in na svetu.