Vsestranski umetnik, pisatelj, pesnik, igralec, režiser in imitator Emil Filipčič (Beograd, 1951) je študiral režijo na AGRFT in se uveljavil kot pisatelj in dramatik z obsežnim literarnim opusom. Skupaj z Markom Dergancem je avtor kultne satirične radijske igre Butnskala, ki sta jo v začetku 80-ih let 20. stoletja posnela za Radio Študent in v njej odigrala številne like. Je eden izmed prvih sodelavcev Radia Ga Ga. Leta 2011 je za roman Problemi prejel nagrado Prešernovega sklada.
Dramatiki se je posvečal predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ko je bila v slovenskih gledališčih tudi pogosto uprizarjana, z devetimi uprizorjenimi dramskimi besedili pa se uvršča med najplodnejše slovenske dramatike. Je inventiven in provokativen avtor, tako v dramatiki kot prozi, zvrstno težko ulovljiv. Taras Kermauner je njegovo pisanje označil za ludistično, pozneje pa lumpistično, z značilno groteskno satiričnostjo, fantastičnostjo in črnim humorjem. 
Nova komedija Veselja dom je bila krstno uprizorjena 17. avgusta 1996 na festivalu Ohridsko poletje, septembra 1996 pa v spodnji dvorani SMG v režiji Nika Goršiča alias Nicka Upperja. Komedija, ki je nastala na koncu njegovega ustvarjalnega obdobja v dramatiki, se zvrstno najbolj približa drami absurda, ki ves čas spretno niha med komičnim in tragičnim, na koncu pa preide v grotesko.
V središču dogajanja je zakonski par, Tončka in Polde. Njune poročne fotografije so še sveže, onadva pa začneta preigravati različne prizore njunega zakonskega življenja. Igriv in vesel začetek se kmalu prevesi v zakonsko rutino, naveličanost in grobo medsebojno obračunavanje, vrhunec zmerjanja, obtožb in groženj pa se skorajda konča tragično. Skoraj trideset let po nastanku komedije, ki nosi podtone moške premoči, si je nujno zastaviti vprašanje: »Kaj se je v tem času v odnosu med spoloma spremenilo?« So se vloge zamenjale? Kar sproža zanimivo uprizoritveno vprašanje: »Kaj se zgodi, če vlogi v besedilu zamenjamo?«

»Za odnos sta potrebna dva. Adam in Eva, Mož in Žena, Jaz in Ti. Če se imava res rada, se v ljubezni z(a)veževa. Jaz in Ti postaneva Midva. Zdaj smo že štirje: Jaz, Jaz in Midva. Na začetku je lepo, ko sva samo Midva, potem pa postane nekoliko mučno, neokretno, konkretno tesno. Za svoje zaveze bi zdaj rabila odveze. Jaz bi bil spet rad malo Jaz in ti tudi; in Midva bi šla lahko malo na počitnice k babi Marinki. In ko se tudi midva oddaljujeva eden od drugega in poskušava poiskati vsak svoj jaz, se šele začne Veselja dom …«  
                            Dejan Spasić, režiser