Maruša Krese je vse svoje pesniške zbirke izdala v tujini. In da ne bo pomote, vedno je pisala le v slovenščini. Prvo delo, ki ga je leta 2006 izdala v Sloveniji, je bila zbirka kratkih zgodb Vsi moji božiči. Trideset božičev. Pa niti en, ki bi ustrezal tako oglaševanemu idealu.
Božič nam, torej, ne uide. Niti nočna vožnja z avtomobilom iz Berlina v Ljubljano s tremi otroki na zadnjih sedežih, da bi le ujeli božič pri njeni sestri Meti.
Bolečina igranja boginje, mame, ženske, žene. Totalne zapuščenosti. Nemoči ob sinovi vseživljenjski obsodbi na dializo. Nenehnega iskanja, večnega potovanja. Norosti vojn 20. in 21. stoletja. Sveta, dokončno vrženega iz tečajev človeškosti.
»V tem je problem. Sploh se nič več lepega ne zgodi kar tako, ne da bi se za srečo moral posebej truditi.«
Neponovljiv brutalni vitalizem pesnice in pisateljice Maruše Krese nas uči, kaj pomeni biti polnokrvni človek 21. stoletja, ki se ne ustraši prav ničesar, ne krutih udarcev življenja ne lepega. Kako ob vsem tem ostati zvesta sebi, biti ženska, mama, sestra, hči. Umetnica. Intelektualka. Nagrajena humanitarka. Vojna poročevalka. Šivilja norosti na patriarhalnem prelomu stoletij, ki z neusahljivo voljo do življenja šiva kolaž bolečin, norosti, spominov, ljubezni, svetlobe.