VEČEROVA NAGRADA VOJKU BELŠAKU ZA IGRALSKE DOSEŽKE V SEZONI 2014/15

Večerova nagrada Vojku Belšaku za igralske dosežke v sezoni 2014/15 za vlogo Simona Luzerja v uprizoritvi Vorkšop na Moljera Matjaža Zupančiča, dve vlogi v ljubezenskem muzikalu Izgubljene ljubezni (Moški 2 v Pogrešam te Davida Auburna in Bivši fant v Dosmrtno, štirideset pogojno Nine Shengold) in Godrnjača v Sneguljčici Jacoba in Wilhelma Grimma.

Utemeljitev
Vojku Belšaku je igra prirojena. Lahko bi ga označili kot tip "ljudskega" igralca, pri čemer je pridevnik "ljudski" mišljen v najboljšem in najžlahtnejšem pomenu besede. Spontanost, neposrednost, samoumevnost, neizumetničenost, hiter refleks, smisel za improvizacijo in humor – to je tisto najbolj sežeto, kar odlikuje tega imenitnega igralca.
Deloval je v številnih slovenskih ansamblih, žene ga komedijantsko-popotniška radovednost in želja po spremembi, kar pri nas sicer ni odlika, čeprav je igralskemu poklicu že od vsega začetka imanentno.
V uprizoritvi Zupančičeve igre Vorkšop na Moljera Vojko Belšak s telesno stilizacijo in glasovno intonacijo vklaplja registre, s katerimi komedijo naredi žlahtno, razumljivo in privlačno. V njegovo igro je vtkan smeh. Z njim nadgrajuje svojo tehniko kolažiranja. Njegov slog je podoben slikarskemu. Namesto usklajenih prvin igralec prikazuje različne sestavine, s katerimi gradi svoj lik.
V stavkih, ki jih izreka, slišimo imenitno intonacijo in barvo glasu. Čutimo tudi njegovo psihologizacijo in lokacijo. Belšakova govorica je izrazito lokalistična, kar pomeni, da igraje obvladuje aktualni jezik in njegove instrumente. Belšak lahko z eno samo besedo pove to, za kar nekdo drug potrebuje obilo besedja. Le redkim igralcem je dan tak talent. Pozoren gledalec bo slišal še nekaj več: lahko bo opredelil tudi igralčevo vznesenost in prizanesljivost do lika, ki ga upodablja. Ta talent ne izhaja le iz njegove tenkočutne jezikovne percepcije, marveč tudi iz njegovega permanentnega ukvarjanja z narečji.
Po drugi strani je Vojko Belšak igralec, za katerega ni mogoče reči, da mu avtorji pišejo vloge ali da so mu vloge pisane na kožo. Nasprotno. Belšak si je doslej vsako vlogo na kožo napisal sam. Spomnimo se ga še iz let 1993 in 1994, ko je v gledališču ZATO. v Plešasti pevki igral Gospoda Smitha in Ines v Zaprtih vratih. Takrat smo lahko prvič opazili njegovo nadarjenost in slišali glas, ki je že obsegal podoben razpon kot v likih Simona Luzerja in Bivšega fanta v pretekli sezoni.
Navidezna lahkotnost, s katero nam z odra predstavlja različne dramske osebe, neposreden stik s publiko, prirojena spontanost ter dar vživljanja in pripovedovanja, izjemen komični talent  in pa seveda popolna predanost poklicu, ki smo ji bili še posebej priča letos, ko je kljub hudi poškodbi nastopil, da je rešil premiero, pričajo o njegovi visoki profesionalnosti in bogatem igralskem talentu. Ko je žirija analizirala vse Belšakove odlike, je bila enotna v odločitvi za podelitev letošnje Večerove nagrade.

Večerovo nagrado podeljuje žirija v sestavi Ivanka Mežan in Alja Predan (članici) in Zdenko Kodrič (predsednik).