Z zadnjim avgustovskim dnem je svoje delo v Gledališču Celje zaključila dolgoletna upravnica gledališča mag. Tina Kosi. Svoj doprinos k uspešnosti in prepoznavnosti našega gledališča doma in v tujini je povzela v prispevku, ki ga spodaj objavljamo v celoti.

Chaque parole a des retentissements. Chaque silence aussi.[1]

V Gledališču Celje sem preživela dvajset let. Leta 2002 sem se najprej zaposlila kot dramaturginja, nekaj mesecev zatem sem se prijavila na razpis za umetniško vodjo. Dela sem se lotila z veliko vnemo in čez pet let, pri triintridesetih, sem postala upravnica gledališča. 

Gledališče sem si vsa leta prizadevala poslovno, finančno in umetniško stabilizirati, poslovanje je ves čas potekalo po normalnih civilizacijskih uzancah in umetniški program se je krepil. Ob prevzemu je bila stavba v zelo slabem stanju (luknje v strehi, prekrite s folijo, mrtvi golobi na podstrešju, dotrajano pohištvo, tehnične opreme le za vzorec). Zagnano in predano sem se lotila tudi vzdrževalnih in investicijskih del. V službi sem urejala finančne, administrativne in upravne zadeve, ob popoldnevih brala drame, ob večerih in za vikende pa sestankovala in hodila na predstave. In tako dvajset let … V izogib pozabi želim svoje dolgoletno delovanje v celjskem gledališču povzeti na nekaj straneh.

1.     Umetniški del

Kot umetniška vodja sem bila vsa leta na tekočem s sodobno domačo in mednarodno dramatiko. V Celju smo uprizorili številna tuja in domača nagrajena dramska besedila. Vsa leta sem redno spremljala slovensko gledališko produkcijo, vključno s celotno produkcijo AGRFT, vedno sem se z veseljem odzvala tudi na povabilo mladih umetnikov in umetnic, ki so ustvarjali v podhranjenem nevladnem sektorju. 

Naj izpostavim nekaj najuspešnejših uprizoritev: eden prvih avtorskih projektov pri nas sploh je bila Koža Jerneja Lorencija in Nebojše Pop-Tasića. Zanjo so igralci prejeli nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V sezoni 2004/2005 je z nami prvič sodelovala režiserka Mateja Koležnik z režijo uprizoritve Terorizem. Posebno mesto ima naša najuspešnejša predstava za srednješolce To ti je lajf, ki je nastala pod mojim vodstvom na podlagi celoletne delavnice z dijaki iz Celja in okolice. Po tej čudoviti izkušnji sem napisala dramo, kasneje smo po njej posneli tudi film, ki je na festivalu v Portorožu dobil nagrado filmskih kritikov. Naša največja uspešnica za otroke Maček Muri živi že 15 let in je doslej dosegla 171 ponovitev. Hiša Bernarde Albe (režija Diego de Brea), ki je uspešno gostovala v Srbiji, in ena najboljših gledaliških uprizoritev Čehova Jaz vas ljubim (režija Nikola Zavišić), sta prejeli nagrado zlati lev za najboljšo predstavo na festivalu komornega gledališča v Umagu. Skrivnosti (režija Mateja Koležnik) so navdušile odrasle in mlade ter prejele nagradi strokovne in otroške žirije na festivalu Zlata paličica. Sleparja v krilu (režija Boris Kobal) je bila naša najuspešnejša komedija in dobitnica vseh nagrad na festivalu Dnevi komedije. Odlična predstava, v kateri je sodeloval skoraj celoten ansambel, je bila Naše mesto (režija Matjaž Zupančič). Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk (režija Jernej Lorenci) so prejele veliko nagrado za najboljšo uprizoritev na Borštnikovem srečanju. Borštnikovo nagrado za režijo in nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev je na Borštnikovem srečanju prejela tudi predstava Rose Bernd (režija Mateja Koležnik), s katero smo veliko gostovali doma in po svetu. Intenzivno smo uprizarjali tudi angažirane tekste, ki obravnavajo pereče probleme sodobnega življenja. Tako sta nastali pretresljiva uprizoritev o demenci Oče (režija Jernej Kobal) in monodrama o materi otroka z Downovim sindromom Večni otrok (režija Yonatan Esterkin). Ena najlepših klasičnih zgodb za otroke je bila Heidi (režija Ivana Djilas), prav tako je navdušila dramatizacija slovenske klasike Kozlovska sodba v Višnji gori (režija Luka Marcen). Prvič v zgodovini gledališča smo koprodukcijsko sodelovali s finsko umetniško skupino sadsongskomplex:fi pri uprizoritvi Očiščenje (režija Jari Juutinen). Ob sedemdesetletnici gledališča smo pripravili avtorski projekt Branka Završana in ansambla Bodi gledališče! (režija Ivana Djilas) kot poklon gledališču, gledališkim ustvarjalcem in občinstvu. V tujini izšolan ter izredno perspektiven režiser mlajše generacije Peter Petkovšek je prav v našem gledališču debitiral s predstavo Klinc, ki je gostovala na Mednarodnem festivalu malih scen na Reki.  

V ansambel sem povabila mnogo odličnih igralk in igralcev. Nekateri so z nami ostali, drugi so se odločili svojo umetniško pot nadaljevati v drugih gledališčih. Med slednjimi omenjam le nekatere: Branko Jordan, Tjaša Železnik, Vladimir Vlaškalić, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Blaž Setnikar, Vojko Belšak, Minca Lorenci, Kristijan Guček, Liza Marijina, Petja Labović, Blaž Dolenc, Živa Selan, Beti Strgar ...

Številni drugi so še danes člani našega ansambla: Branko Završan, Lučka Počkaj, Aljoša Koltak, Andrej Murenc, Tanja Potočnik, Maša Grošelj, Urban Kuntarič, Žan Brelih Hatunič, Eva Stražar, Lucija Harum, Lovro Zafred. Kot gosta sta z nami sodelovala Jernej Šugman in Vlado Novak. 

Sedem let je bil naš hišni režiser nekdanji dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame Janez Pipan. V ansambel sem pripeljala tudi dramaturginji Tatjano Doma in nekdanjo dolgoletno umetniško direktorico festivala Borštnikovo srečanje Aljo Predan.

V celjskem gledališču so med prvimi dobivali priložnost mladi in še neuveljavljeni režiserji in režiserke: Nina Rajić Kranjac, Juš A. Zidar, Jernej Kobal, Nina Ramšak Marković, Yulia Roschina, Luka Marcen, Peter Petkovšek; pa seveda tudi mnogi drugi slovenski in mednarodno uveljavljeni režiserji: Jernej Lorenci, Mateja Koležnik, Vito Taufer, Matjaž Zupančič, Vinko Möderndorfer, Ivana Djilas, Igor Vuk Torbica, Anica Tomić, Yonatan Esterkin, Jari Juutinen, Nikola Zavišić in številni drugi.

Do leta 2014 smo igrali okoli 190 predstav na leto, od leta 2015 pa je število začelo naraščati in je v rekordnem letu 2017 doseglo 281 ponovitev, ki si jih je ogledalo 65.293 gledalcev. Na novo sem vzpostavila sodelovanje z gledališči z območja nekdanje Jugoslavije, večkrat smo gostovali v Beogradu in različnih mestih Vojvodine, pa v Sarajevu, Zagrebu in Varaždinu. Po mnogih desetletjih smo bili leta 2017 ponovno v tekmovalnem programu Sterijevega pozorja z uprizoritvijo Žalujoča družina. Isto leto smo bili tudi prvič na mednarodnem gledališkem festivalu v Solunu z večkrat nagrajeno uprizoritvijo Rose Bernd.

Gledališče Celje je v letih 2018 in 2019 kar dvakrat gostovalo na mednarodnem Božičnem festivalu v Sankt Peterburgu in obakrat smo se vrnili z nagrado – Branko Završan jo je prejel za vlogo v predstavi Oče, Manca Ogorevc pa za vlogo v predstavi Večni otrok. Že dogovorjena gostovanja v Jekaterinburgu, New Yorku in v Helsinkih nam je žal preprečila epidemija. 

V času mojega vodenja celjske gledališke hiše smo prejeli več kot osemdeset nagrad, in sicer za predstave v celoti ali so jih prejeli posamezniki in posameznice za svoj ustvarjalni del v določeni uprizoritvi.

Uvedla sem nagrado za najboljšo igralsko stvaritev pretekle sezone, sprva smo jo podeljevali skupaj z Novim tednikom, kasneje z Večerom. Tako zdaj že 12 let podeljujemo Večerovo nagrado članici oz. članu našega igralskega ansambla. Aktivno sem sodelovala tudi pri ustanovitvi mestnih nagrad za področje kulture – celjske zvezde po vzoru mariborskih Glazerjevih nagrad in Župančičevih nagrad, ki jih podeljujejo v Ljubljani.

Izpeljali smo koprodukcije s slovenskimi gledališči (z Mestnim gledališčem Ptuj – Učene ženske, s Prešernovim gledališčem Kranj – Žalujočo družino, Pesmi živih mrtvecev in Rajzefiber), pričeli smo z mednarodnimi koprodukcijami s finsko umetniško ekipo sadsongskomplex:fi s predstavama Očiščenje in Žalostinke iz srca Evrope. Uresničitev še ambicioznejših dogovorov nam je onemogočila epidemija, ki nam bolj ali manj intenzivno kroji usodo že tretjo sezono. 

Spodbujala sem avtorske projekte zaposlenih v igralskem ansamblu. Tvorno se je odzval Branko Završan in nastala je zanimiva uprizoritev Dej, ne govor. 

Vsako sezono sem prebrala kakih dvesto dramskih tekstov. Posebej poglobljeno sem iskala tekste za igralke, saj v večini dramskih besedil večje vloge še zmeraj pripadajo predvsem moškim.

Programsko ponudbo smo izdatno obogatili s predstavami drugih slovenskih in tujih profesionalnih gledališč in s tem občinstvu omogočili širši vpogled v aktualno gledališko dogajanje. Po tri gostujoče predstave smo združili v pakete po ugodni ceni in jih poimenovali »Gledališki trojčki«. Ob tem smo imeli občasne literarne večere (npr. z Goranom Vojnovićem in Tadejem Golobom) in okrogle mize na različne aktualne teme, povezane z našimi uprizoritvami, denimo o demenci ob uprizoritvi Oče, o Downovem sindromu ob uprizoritvi Večni otrok itd. 

Z Muzejem novejše zgodovine smo leta 2017 zasnovali projekt Teater v muzeju, uspešno smo ga izvajali vse do pandemije in imeli sedem pogovorov, ki so se navezovali na problemska vprašanja, o katerih so govorile naše predstave z izjemnimi sogovorniki. Gostili smo, denimo, dr. Svetlano Slapšak, Jeleno Aščić, dr. Bojana Zalarja, red. prof. ddr. Igorja Grdino, dr. Veroniko Podgoršek, red. prof. dr. Iztoka Podbregarja, Gregorja Celestino … Pogovorov se je iz leta v leto udeleževalo vse več ljudi, ki so tudi aktivno sodelovali v debatah. Z zavodom Celeia in Zgodovinskim arhivom smo ob 65-letnici gledališča pripravili fotografsko razstavo Oder za zaveso. Izdali smo dve pomembni publikaciji Zbornik ob 55-letnici SLG Celje, ki sva ga uredili s Tatjano Doma, in zbornik gledaliških fotografij Oder za odrom.

2.     Program za otroke in mladino

Gledališče Celje že od ustanovitve naprej vsako sezono uprizori predstavo za otroke, v času mojega vodenja so bile naše otroške predstave prepoznane kot ene najkakovostnejših v Sloveniji sploh. Naša največja uspešnica doslej je Maček Muri; med drugimi izjemno priljubljenimi so še Tista o bolhah, Heidi, Erazem in potepuh, Pika Nogavička, Sneguljčica ter Kosovirja na leteči žlici.

Uvedli smo Abonmajček za najmlajše in v Celje pripeljali številne predstave za otroke iz drugih gledališč. Izbirali smo najkakovostnejše predstave, ki so vsebinsko dopolnjevale naš program za otroke, pri čemer smo posebno pozornost posvetili lutkovnim predstavam, saj v Celju lutkovnega gledališča sploh ni.

Srednješolcem smo ponujali predstave, namenjene odraslim. Na letni ravni smo v času pred pandemijo odigrali približno 40 % predstav za otroke in mladino. 

Od leta 2005 do 2017 sem skupaj s Kristianom Koželjem prostovoljno vodila gledališke delavnice za mlade. Učila sva gledališko teorijo in prakso, delali smo predstave, ki smo jih igrali na Malem odru SLG Celje, na gostovanjih po Sloveniji in na mednarodnih festivalih za mladino v Srbiji in Belgiji. Eden od najinih učencev trenutno študira igro v Veliki Britaniji.

Gledališče od leta 1998 kontinuirano skrbi za gledališko vzgojo. Otrokom in mladostnikom predstavljamo potek dela v gledališču, posamezne poklice, razkažemo jim zaodrje … Srednješolcem smo pogosto pripravili krajše ure gledališke vzgoje kot uvod v posamezno predstavo, predstavitev problematike, ki jo predstava naslavlja …

Uvedli smo tudi praznovanje rojstnih dni za otroke v gledališču.

3.     Prenova gledališča 

Vzdrževanje, obnova in prenova dotrajane gledališke stavbe je potekala tako rekoč ves čas, ko sem gledališče vodila kot upravnica. Pri tem je kot soinvestitorica aktivno sodelovala lastnica stavbe Mestna občina Celje.

Dosežki:

-        prenovljena dvorana v delu za občinstvo, 

-        prenovljena pritlični foaje z blagajno in foaje v nadstropju, 

-        pridobljeni prostori nekdanje Celjske mestne knjižnice, 

-        v novo pridobljenih prostorih popolnoma na novo narejen Mali oder,

-        zamenjana streha,

-        prenovljene sanitarije za občinstvo in zaposlene,

-        prenovljene igralske garderobe, 

-        prenovljeni prostori za tehniko, 

-        prenovljena maskirnica, 

-        prenovljen del pisarn, 

-        prenovljena kotlovnica in sistem ogrevanja, 

-        zamenjana okna na celotni stavbi ter

-        uveden videonadzor objekta.

Intenzivno smo investirali v vzpostavitev in posodabljanje opreme in voznega parka:

-        lasten kamion za gostovanja, 

-        lasten kombi, 

-        nove lučne in tonske mešalne mize, 

-        številni reflektorji, 

-        monitorji, mikrofoni, pohištvo in ostala potrebna osnovna sredstva … 

Za investicije v opremo smo porabili 861.566 evrov, za investicije v nepremičnino 1.595.478 evrov, za investicijsko vzdrževanje nepremičnin pa 103.243 evrov; skupno torej 2.560.287 evrov. Viri financiranja: Mestna občina Celje 1.353.481 evrov, SLG Celje 1.032.746 evrov, Ministrstvo za kulturo 174.060 evrov.

4.     Skrb za zaposlene

V vseh letih je bilo moje vodilo tudi skrb za zaposlene. 

Vsi, ki so izpolnjevali formalne in kvalitativne pogoje, so dobili zaposlitve za nedoločen čas.

Naš sodelavec dr. Borut Smrekar, nekdanji direktor ljubljanske Opere in izvedenec za zakonodajo na področju kulture, je tvorno prispeval k oblikovanju novih programov nacionalnih poklicnih kvalifikacij za vso državo. S tem smo lahko številne zaposlene v tehničnem sektorju premestili na delovna mesta v višjih tarifnih skupinah. 

Občasno smo v obliki delavnic organizirali dodatno izobraževanje za zaposlene:

-        delavnica za igralce pod vodstvom Jarija Juutinena,

-        delavnica za mlade igralce na festivalu v Solunu, 

-        pevske delavnice za igralce pod vodstvom Boštjana Korošca, 

-        delavnica za lučne mojstre pod vodstvom Pacala Mérata v SNG Operi v Ljubljani,

-        delavnica za snemanje in montažo pod vodstvom Leva Predana Kowarskega,

-        delavnica za tonske mojstre pod vodstvom Danila Ženka,

-        delavnica za frizerke na več festivalih TSD ter

-        različni seminarji in izobraževanja za zaposlene iz uprave.

V sezoni 2020/21, ko so bila gledališča večji del sezone zaprta za javnost, sem si aktivno prizadevala za nemoteno delo vseh zaposlenih. S številnimi spletnimi projekti smo vzdrževali kondicijo igralskega ansambla, z dvojnimi zasedbami sem omogočala polno zaposlenost vseh igralcev ter posledično tehničnega in upravnega osebja.  

V obeh epidemičnih sezonah smo se kot eno redkih gledališč v državi strogo držali načela projektnega zaposlovanja izključno mladih, prekarno zaposlenih ustvarjalcev in ustvarjalk (režiserjev, scenografov, kostumografov itd.).

Aktivno sem sodelovala pri ponovnem odprtju gledališč v času epidemije, z zdravnikom medicine dela dr. Sašo Djurićem sva postavila temelje za odprtje vseh gledališč v Sloveniji.

V času treh mandatov sem dve leti vodila Kolegij direktorjev slovenskih gledališč, bila sem članica evropskega združenja delodajalcev na področju performativnih umetnosti Pearle, minister dr. Uroš Grilc me je imenoval za vodjo strokovne skupine za vzpostavitev delovnih normativov, ki pa je ministrstvo žal ni speljalo do konca. Ustanovila in vodila sem sindikat menedžerjev v kulturi SINKUL.

Epilog

11. aprila 2021 je naše gledališče prejelo najvišje mestno priznanje, zlati celjski grb Mestne občine Celje za 70 let uspešnega delovanja in prispevek h kulturno-družabnemu življenju mesta ter dolgoletno negovanje tradicije festivala Dnevi komedije.

Hvala vsem, ki ste bili z mano v dobrem in slabem, ki ste me podpirali, razumeli, mi nasprotovali, me bodrili in verjeli vame. 

Tina Kosi

______________

[1] Vsaka beseda ima posledice. Pa tudi vsak molk. J.-P. Sartre.

Nekdanji upravnici na nadaljnji poti želimo vse dobro!