Leea Klemola (1965) je ena najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Svojo kariero je začela kot igralka in za svoje delo prejela več nagrad, med drugim dvakrat nagrado jussi, najvišje finsko priznanje za igro, za filma Neitoperho (Zbiralka) in Kerron sinulle kaiken (Vse ti bom povedala). Njene zgodnje igre Nore ženske, Seksualnost in Dnevnik Anne Krank zaznamujeta provokativen stil in namerna odsotnost dobrega okusa. Glavne teme njenega opusa so sram, telo, seksualnost ter ljubezen in družba. V Helsinkih je ustanovila gledališče Aurinko (Sonce), v katerem je bila krstno uprizorjena večina njenih besedil. Besedilo Kokkola (2004) je prvo besedilo njenega Arktičnega cikla, kasnejše dele je napisala skupaj z bratom Klausom. Kokkola bo prvo njeno besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji.
Kokkola je mesto na robu Finske, ob morju. Zanj je značilno maloštevilno prebivalstvo, specifično narečje in hude zime. Tako na kvadratnem kilometru živi povprečno 33,4 prebivalca. Gre torej za majhno in izolirano skupnost, ki v mnogih ozirih spominja na obrobne slovenske vasi in mesta. V besedilu spremljamo tri mlade fante, Marttija Piana Larssona, Arijoutsija Zachariasa Prittinena in Harrija Lömmarka, ki skupaj vodijo posebno podjetje za osebne storitve. Po zapuščenih ulicah Kokkole se vozijo z avtobusom in iščejo ljudi, ki bi potrebovali njihovo pomoč, možnost hitrega zaslužka in konec koncev smisel življenja. Prek Piana in njegovih sodelavcev spoznamo nabor vaških posebnežev, od katerih ima vsak svoje skrite želje, ki pa so nedosegljive. Čeprav je njegova pomoč večinoma nezaželena, Piano s svojima zaposlenima poskuša reševati situacije in s tem skriti lastno praznino in nezmožnost polnega življenja. 
»Komedija Kokkola na duhovit, mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije, ki v mrtvilu vaške skupnosti težko najde svoje mesto ali smisel. Čeprav se dogajanje odvija na Finskem, me je tako ob branju konstantno spominjalo na moj dom, na čudno domačnost in nostalgijo po mojem rodnem kraju in tesnobo ter pomanjkanje možnosti, da bi si v njem ustvarila samostojno življenje. Besedilo je v izvirniku napisano v kokkolskem narečju. V slovenskih institucionalnih gledališčih so prakse igranja v narečju redke, kar bo eno od polj raziskave v tej uprizoritvi. Klemola v besedilo vpelje tudi elemente finske folklore, ki jih ironizira in z njimi kaže na absurdnost človeške potrebe po bližini, ustvarjanju skupnosti.«
                    Živa Bizovičar, režiserka