Bratko Kreft (1905–1996) je s svojim delom in mislijo močno vplival na slovensko kulturo in umetnost. Bil je umetnik in mislec širokega spektra – režiser, dramaturg, dramatik, teatrolog, književnik, pripovednik, publicist, profesor, literarni zgodovinar, filozof. Verjel je v moč in poslanstvo gledališča. Že v sezoni 1930/31 se je zaposlil v takratnem Slovenskem narodnem gledališču kot režiser, po vojni se je aprila 1946 ponovno zaposlil v takrat že preimenovani SNG Drama Ljubljana kot dramaturg, kasneje je deloval tudi kot režiser. V repertoar je uvajal zahtevnejša besedila, tako klasična kot sodobna. Prvo nagrado Prešernovega sklada je prejel za prepesnitev in režijo Tugomera leta 1948, drugo nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1957 za režijo Shakespearovega Henrika IV., leta 1975 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literarne in gledališke umetnosti. 
Je avtor več kot desetih dram – nekatere so sicer ostale nedokončane –, ki se slogovno uvrščajo v obdobje socialnega realizma. Svoj dramski opus je začel z dramo iz življenja srednjeveških fevdalcev Celjski grofje, nadaljeval z grenko satiro Kreature in zgodovinsko kroniko Velika puntarija ter ga zaključil z žlahtno komedijo Krajnski komedijanti. Z neprikrito in revolucionarno zavestjo je posegal v zgodovino in preko nje prikazal sedanjost svojega časa, zato so njegove dramske zgodbe izrazite prispodobe kaotične sodobnosti. Kreft je s svojim dramskim opusom utemeljil socialni realizem in mu dal odločno kritično smer, tako je v historični besedi in duhu svojega časa dopolnil in razširil Jurčič-Levstikovega Tugomera. 
V tako imenovani najljubeznivejši slovenski veseloigri Krajnski komedijanti (1946) se je oprl na Linhartovo Županovo Micko in Matička in napisal komedijo, za katero se zdi, da bi lahko bila tudi Linhartova. S komedijo mu je uspelo odgovoriti na večno vprašanje o avtorstvu Matička in Micke. Komedija je spretno napisan in domišljen preplet resničnih in izmišljenih dogodkov leta 1789, ko je bila na odru ljubljanskega Stanovskega gledališča prvič uprizorjena prava ljudska igra na Slovenskem, Linhartova Županova Micka, in slikovito prikazuje vzdušje ob tem dogodku. Delo je napisano v jeziku Linhartovega časa v rokokojski maniri in razkriva tedanje kulturno žarišče in ljubljanske izobražence ter njihov boj za slovenski jezik ter slovensko gledališče. Radostna komedija odkriva plasti prebujanja človeka in naroda, moč, pogum, pa tudi norost in igrivost.

»Gledališka igra Krajnski komedijanti je ostro kritična, pa tudi polemično politična farsa, ki s pomočjo sugestivne situacijske pa tudi močno zaznamovane karakterne komike, rekonstruira zgodovinske dogodke formiranja slovenskega gledališča in jezika. V njej avtor z izrazito narodnobuditeljsko in konstitutivno držo, ki je edina lahko s svojo drznostjo in pogumom presegla nesporazume, provokacije in tudi odkrita sovraštva, ki smo jih bili Slovenci vseskozi deležni v podrejenih položajih znotraj držav in sistemov, v katerih smo bili primorani živeti in delovati potujeno in nepriznano, himnično oživlja kulturno-umetniško prapočelo našega slovenskega identifikacijskega trenutka. Kreft, še več, odpira pravo rojstvo naše avtonomnosti in našega samozavedanja. Igra je opomin vsem nam, kako močna in prepotrebna so bila prizadevanja posameznikov slovenskega naroda za utemeljevanje politične samostojnosti, za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, predvsem pa za dosego popolne suverenosti, ki se konstituira predvsem s pomočjo uveljavitve lastnega jezika.«
                                                                                                Diego de Brea, režiser