Cankarjeva starodavna pripovedka Kurent (1909) predstavlja prelomnico na njegovi ustvarjalni poti. Ta prelomnica je bila nakazana že s Potepuhom Markom in kraljem Matjažem (1905), kjer je Cankar v svoji pisateljski praksi razgradil nasprotje med estetsko tujostjo in narodno avtentičnostjo. Namenoma se je obrnil k slovenski ljudski tradiciji, ker so ga napadali zaradi svetovljanstva, dekadence in izdaje slovenskih nacionalnih vrednot. V Kurentu je v ospredju ljudski junak, nomad, umetnik-glasbenik, ki se na svoji transformacijski romarski poti sooča s tragično usodo slovenskega naroda. Pripovedka je po eni strani nadaljevanje že začete umetniške obnove v Cankarjevem razvoju, po drugi pa vrh nove arhaično-materialne poetike. Artistični nomad, glasbenik se giblje med civilizacijo in naravo, beži iz familiarne vaške, potem tudi urbane sredine v višave in gozdove – iz reprezentacij zgodovinskega časa v brezčasno doživljanje mitološkega. V pripovedovalnem diskurzu se izmenjujeta pravilen in nepravilen ritem, nepričakovani dogodki s pričakovanimi, pogosti paralelizmi, sedanji in pretekli dogodki v ciklični in neciklični izmenjavi, v rapsodični vzročnosti in hkratnosti. Tak prikaz dogodkov izhaja iz univerzalne prevlade mitološkega in mitskega. Fikcija Cankarjevega Kurenta korenini v globoki kolektivni zavesti slovanstva in slovenstva ter se na to zavest tudi sklicuje. O tem govori že prvi stavek besedila: »Saj veste vsi, kako se je ta zgodba začela.«  
Projekt Zvezde gledamo, da bi ne videli sveta Cankarjevega Kurenta napada s procesnimi razmisleki in avtorskimi materiali. Izhodišče za razmislek je Kurentov svet tik pred družbeno katastrofo. Sprašuje se, kakšno mesto imata pred obrazom katastrofe neznosna podoba in nasprotni cinizem. Nepreštevne množice ljudi so razočarane, pozabljene, zatirane …, zato Kurent-umetnik sprejme odločitev, da bo katastrofi pogledal naravnost v oči, in se grožnji zoperstavi – s slepilom. Njegov umetniški program ne teži k spremembi sveta, temveč k spremembi prizme pogleda posameznika. Vzpostavlja toksični pozitivizem, ki vsakršno družbeno spremembo preloži na posameznika v obliki dela na sebi, ta prenos polja boja pa perpetuira stagnacijo. 
V Cankarjevi zgodbi nastopi Kurent v dveh pojavnih oblikah: tisti pred prodajo duše hudiču in oni potem. S svojo umetnostjo v obeh operira na čustvenem polju svojih gledalcev. Kaj pa sploh je politični smisel joka in sreče? S tem ko Kurent na začetku zgodbe igra žalostne pesmi, izziva dispenz in odpira vrata nestrinjanju z resničnostjo, ki jo živi. Tak subverziven postopek bolno družbo nekako dodatno zastruplja in v svoji prisvojitvi stvarnosti onemogoča nadaljnji obstoj enakega načina bivanja. S prodajo duše hudiču pa Kurent izgubi ves svoj (historični in mitični) spomin in začne ljudem ponujati instantno veselje, kratkotrajni pobeg. Lik dveh Kurentov-umetnikov – v okviru kulturne industrije, kot jo opisujeta Theodor W. Adorno in Max Horkheimer – se kar sam ponuja kot koncept, blišč in beda slovenske stvarnosti, kot ju uvidi na svojem romanju, pa model našega družbenega vsakdana. 
»Harmonika ni jezik, ne vé za hinavščino; pesem ni beseda, ne laže!« (Kurent)