Sezona 2025/26

Več Cankarja!

Ivan Cankar ni le največji slovenski pisatelj in prvi, ki je živel – sicer slabo – zgolj od svojega pisanja, ampak je bil tudi prava, če ne kar prva pop zvezda na slovenski kulturni sceni. Že njegov prvi nastop v Zadrugi (1893), ko je kot 17-letni mladenič bral svojo »Junaško pesem iz naših dni« in v kateri je naravnost in duhovito parodiral doktorja Mahniča, je bil za zbrano občinstvo prava senzacija.

Znana je bila njegova priljubljenost tako med preprostimi ljudmi kot med ljubljanskimi študenti, in tudi ko se je za dobrih 10 let odselil na Dunaj in se priložnostno vračal v Ljubljano, so njegovi obiski vedno odmevali. Tudi ko se je spustil v politiko in imel leta 1907 kot kandidat socialdemokratske stranke shod v Ljubljani, ga je ob velikanskem navdušenju poslušalo več kot tisoč ljudi. In tudi kasneje, na Rožnik, so ljudje pogosto hodili samo zato, da bi ga srečali in z njim klepetali.

Sam sem se verjetno prvič srečal s Cankarjem v osnovni šoli ob prebiranju v berilu objavljene črtice »Pehar suhih hrušk«. Ne čudim se, da je ta moj prvi spomin na Cankarja skromen.  Bežno sem si zapomnil zgolj ilustracijo omare in mame s tem slavnim peharjem suhih hrušk ter si v glavo zapisal spomin na neko dolgočasno, ne prav zanimivo zgodbico, ki naj bi bila namenjena otrokom in ki jo je baje napisal celo največji slovenski pisatelj … Kako dolgočasne morajo biti šele zgodbice ostalih slovenskih pisateljev, sem verjetno pomislil takrat …

Kot otrok seveda nisem uspel ne dojeti ne razumeti, o čem pravzaprav ta slavna črtica govori. In kot otrok seveda nisem razumel pisateljeve bolečine ob grehu, sramu in krivici, ki se mu je takrat zgodila in na neki način zaznamovala celo njegovo življenje.

Cankar ni bil kdorkoli, ni bil kar tam nekdo. V svojem bistvu in poslanstvu je bil umetnik. Ponosen umetnik, z dušo in telesom. (In bil zato vir moči in navdiha mnogim generacijam, ki so in še prihajajo za njim v ta poklic.) Cankarjeva natančna (literarna in družbena, politična) diagnostika je razmišljanje, analiza umetnika, je rezultat pristopa, umetnikovega postopka, odnosa, projekcije,  umetnikove etike in morale. »Diagnostika«, ki še vedno odpira ključna vprašanja neke sodobne civilizirane družbe, jih predeluje in skoznje ponuja tudi odgovore, smer, držo, stališče sodobnega neodvisnega demokratičnega človeka.

Umetnik po svoji naturi, kot osnovno izhodišče in hkrati temeljni, če že ne edini cilj svojega dela, razmišljanja usmerja v odsevanje resnice. Presojanje ni njegov profesionalni imperativ, poriv. Ne domišlja si, da lahko sodi, kot drugi sodijo o njem. Vse ostalo je prihajalo in odhajalo, nastajalo in izginjalo, se rojevalo in umiralo, se gradilo pa rušilo. Celo božanstva so se menjala, tudi zgodovina in njena interpetacija sta se pogosto spreminjali, umetnost pa je ostajala in ostala ter pomeni temelj človekove misli in kulture od vsega začetka obstoja človeštva.

SLG  je središče in stičišče različnih umetnosti že več kot 70 let in nova sezona bo posvečena premisleku o vrednosti umetnikove misli in umetnosti za neki prostor, za neko okolje, za neko družbo, skupnost, narod in posameznika.

Osrednji del sezone predstavlja 6 predstav, 6 različnih avtorskih in uprizoritvenih priredb, navezanih na Cankarja in njegovo delo. 3 na velikem odru, dve na malem in ena na Klancu.

Večina mladih avtorskih ekip se v pripravi na sezono in svoj projekt prvič srečuje s Cankarjem.

In sprva sem imel občutek, da jih je moj predlog in ideja, da celotno sezono naslonimo na Cankarja in njegove teme, nekoliko presenetil, a ideje in predlogi o temah in konceptih, ki so jih oblikovali, so dali takoj vedeti, da Cankar še vedno močno nagovarja, tudi najmlajšo generacijo ustvarjalcev. Pravice posameznika in družbe, družbeno razslojevanje, nasilništvo in zatiranje, vloga umetnosti, moč izobrazbe so aktualne teme za vsakega premišljevalca tega trenutka. Cankar je bil in bo vedno glasnik manjšin, marginalnih skupin, nemočnih, bolnih, žensk, otrok, živali in narave.

V podporo osnovni liniji programa bodo potekale tudi spremeljevalne dejavnosti, predavanja, okrogle mize, inštalacije, bralne uprizoritve, vse z osnovnim namenom promocije umetnosti, umetnikov in njihovega pomena za sodobno družbo.

»Več Cankarja!« tako ni in ne bo le slogan, temveč je poziv k refleksiji družbe skozi umetnost, skozi oči umetnika in umetnikov.

»Več Cankarja« pomeni poziv k več kulture, več umetnosti, več gledališča.

V mestu. V državi in na svetu.

 

To ni reklama, to je stališče.

Zagovarjajmo ga skupaj!

 

Miha Golob

direktor in umetniški vodja