NAGRADA SKLADA STANETA SEVERJA MIRANDI TRNJANIN

Nagrada za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih za vlogo v uprizoritvi Norma Jean Baker Trojanska v režiji Nine Ramšak Marković (Mini teater), vlogo Susi v uprizoritvi Ljubimki v režiji Nine Ramšak Marković (Slovensko mladinsko gledališče), vlogo v avtorskem projektu Juriš po motivih življenja in dela Karla Destovnika – Kajuha v režiji Žive Bizovičar (SLG Celje) in vlogo Une v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta v režiji Mojce Madon (Prešernovo gledališče Kranj).

V uprizoritvi Anne Carson Norma Jean Baker Trojanska kot ena izmed treh person Norme Jean Trnjanin izkaže svoje obvladovanje poglobljenih odrskih psihologizacij. Skozi drobce, razpete v nelinearni pripovedi, riše vzporednice med trojansko Heleno in Marilyn Monroe in izkristalizira izrazito nekonvencionalno, svežo in drzno odrsko upodobitev ženske. Trnjanin tu ne igra po pričakovanjih, temveč z vsakim pogledom spodnaša zatiralne sisteme, ki uokvirjajo protagonistki, s čimer implicitno ustvarja kritični dialog s položajem igralke v slovenskem gledališču. Skozi prebijanje četrte stene, igro v igri in petje se Trnjanin izkaže kot izrazito iznajdljiva igralka s širokim razponom, katere velika odlika se kaže tudi v nemi prisotnosti na odru. Trnjanin v Norma Jean Baker Trojanska preigrava nekonvencionalne lege, s čimer njena odrska kreacija sočasno postaja območje družbenega boja za emancipacijo in enakost.
Radikalno nasproten je njen pristop k oblikovanju Susi v uprizoritvi Ljubimki. Tu se Trnjanin v skladu s subverzivno naravo izhodiščnega romana in režijsko konceptualizacijo uprizoritve svoje vloge loteva z raziskavo stereotipnih podob ženskosti in oblikovanja odrskega ideala moškega pogleda. Njena Susi je tako na odru vedno določena z moškim pogledom, a navkljub poseganju po stereotipizaciji in črpanju iz medijsko skonstruiranih podob ženskosti, njena Susi ni okarakterizirana le z nekaj potezami, temveč na odru razgalja poglobljeno psihološko sliko, ki opozarja na vdor patriarhalnega sveta v samo doživljanje sveta, skozi telo ideologija pronica v notranjost in narekuje oziroma zamejuje dojemanje okolice in same sebe. 
V avtorskem projektu Juriš Miranda Trnjanin prevzame več vlog, ki jih odlikuje izrazito sodobna performativna igralska drža, ki bolj kakor identifikacijo in karakterizacijo v ospredje postavlja pripovedništvo in prezenco. Trnjanin kot pripovedovalka v svet Kajuha in Balantiča vstopa s krhkostjo in nežnostjo, nekakšno zgodovinsko spoštljivostjo. Pred gledalce pričara svet partizanskega gibanja ne zgolj skozi vojno in ideologijo, temveč skozi življenje mladih posameznikov, ki jim je bila mladost odvzeta. Skrbno izoblikuje več odrskih oseb, za katere odmeri ravno toliko karakternih oznak, da pred gledalcem polnokrvno zaživijo v hipcih, ki jim jih uprizoritev namenja. Najdlje od vseh pa ostane v spominu njena upodobitev plesalke Marte Pavlin – Brine. Trnjanin je navdihujoča v posredovanju Brinine odločnosti in presunljiva v ekspresivni bolečini prizora ozeblih stopal. Ples Marte Pavlin – Brine tako odzvanja kot eden izmed najbolj presunljivih vrhuncev uprizoritve.
Miranda Trnjanin v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta upodobi Uno, eno izmed sedmih trinajstletnih deklet, ki na šolski ekskurziji zanosijo. Trnjanin ostaja v svojem izrazu distancirana, emotivnost doživljaja v večji meri prepušča občinstvu, pri čemer pa njen detajlno izgrajen monolog navkljub navidezni statičnosti izredno močno deluje v evociranju podobe trinajstletnega dekleta. Trnjanin je mojstrica odrskega govora, ki prizor gradi na predahih, nemih poudarkih, s katerimi odrska beseda pridobi samostojno življenje. V odprti naravi uprizoritve, ki ostaja z občinstvom v neprestanem stiku oziroma nagovoru, Trnjanin ne zapade v koketnost, temveč vseskozi ostaja osrediščena z zavestjo problematičnih družbenopolitičnih okoliščin vsebine. 

Strokovna žirija
Branko Jordan, Staša Mihelčič, Barbara Rogelj, Tea Rogelj, Zala Dobovšek (predsednica)