Francoski dramatik, eksistencialistični filozof, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre (1905–1980) je eden izmed najpomembnejših intelektualcev 20. stoletja, znan kot vodilni predstavnik eksistencializma. Na evropsko zavest je vplival s svojim temeljnim filozofskim delom Bit in nič (L'Être et le Néant, 1943). Leta 1964 je iz moralnih razlogov zavrnil Nobelovo nagrado za književnost, ki mu je bila podeljena »za idejno bogato delo, polno duha svobode in iskanja resnice, ki je imelo daljnosežen vpliv na naš čas«. Bil je tudi moralist in politični aktivist, boril se je za človekove pravice; s svojo filozofijo eksistencializma je globoko vplival na svet filozofije in literature, njegova dela pa še vedno oblikujejo naše razumevanje človekovega bivanja. Njegova misel izhaja iz stališča, da boga ni in da je človek svoboden in ustvarja samega sebe, eksistenca je vsota človekovih dejanj, človek se definira samo z dejanji. V tem smislu moramo razumeti njegovo pogosto citirano misel: »Eksistenca je pred esenco.«
Drama Zaprta vrata (1944) je eksistencialistična drama, ki vzpostavlja pekel v sami srži – ljudeh. »Pekel smo ljudje.« Zaprta vrata so bila krstno uprizorjena v gledališču Vieux-Colombier leta 1944 tik pred osvoboditvijo Pariza izpod jarma sovražnikov. 
Dokazovanje človeških sposobnosti mučenja je tako osrednja tema drame. Na začetku se znajdemo s sobarjem, ki skupaj z Garcinom vstopi v prostor brez mučilnih naprav, ostrega noža ali drugega predmeta za fizično mučenje. Tam je samo prestol, iz nekega drugega kraljestva, pripravljen za človeka, kralja ali kraljico pekla, kralja ali kraljico mučenja, kralja ali kraljico peklenskih besed in dejanj. Prestol, pripravljen za gledališče situacij, kot Sartre sam poimenuje svojo dramatiko. Garcinu se namreč kmalu pridružita Estelle in Ines. Skupaj tvorijo peklensko družbo, ki bo izhodišče režijske in uprizoritvene misli. 
Jean-Paul Sartre tako gradi pekel kot peklensko situacijo medsebojnih človeških odnosov. Pekel upodablja v številnih detajlih, temah in vprašanjih, ki si jih človek postavlja, ko razmišlja, kadar poskuša svoje življenje ujeti svobodno v svojo celoto. Svoboda je namreč tista, ki vzpostavlja ali briše meje pekla, ki spreminja ali definira ujetost človeškega bivanja.
Uprizoritev ohranja integralno besedilo, odrski jezik pa bo iskal vzporednice z dojemanjem pekla generacije milenijcev in boomerjev. Odpirala bo vprašanje, kaj pomenita svoboda in ujetost. Odpirala bo različne strategije človeških situacij pekla, brez ogledal. Uprizoritveni princip bo tako peklenski ustroj, ki bo iz različnih perspektiv gledalcem in gledalkam poskušal omogočati čutenje, čustvovanje, intelektualno razmišljanje in duhovno razsvetljenstvo – skratka gledališko doživetje, ki cilja na katarzo.

Pekel kot peklenska situacija medsebojnih človeških odnosov.