Alexandra Wood
DOLG
Merit

Režiser Juš Zidar

Drama
Prva slovenska uprizoritev
Prevajalka Tina Mahkota

Britanska pisateljica Alexandra Wood je leta 2007 za svojo igro The Eleventh Capital dobila ugledno nagrado The George Devine za najbolj obetavno mlado dramatičarko. Njena bibliografija obsega skoraj dvajset dramskih del za gledališče in radio, njene igre so bile večkrat nominirane za različne britanske gledališke nagrade (Susan Smith Blackburn Award in The Patrick White Playwrights' Award). V letih 2006 in 2007 je delovala kot dramaturginja v londonskem gledališču Finborough, leta 2013 pa je bila rezidenčna dramatičarka v gledališču Paines Plough. Živi in piše v Londonu.

Dolg je dvogovor med materjo in hčerjo. Loteva se več različnih tem, v ospredju sta delikaten družinski odnos in socialna kriza, ki posledično povzroča številne travme na različnih družbenih mikroravneh, predvsem pa vpliva na družinske in prijateljske odnose.

Hči je po diplomi dobila službo kot osebna asistentka vplivnega direktorja v banki. Mati je prepričana, da mu je v zameno ponudila spolne usluge. Toda direktor, ki je sicer bančnik, ni spolni predator in ni pohlepni grabežljivec A matere o tem ni mogoče prepričati. Ker je oče izgubil delo in je na kocki odplačevanje hipoteke, želi mati avdienco pri hčerinem šefu, da bi se tudi sama tam zaposlila.

V igri gre predvsem za travmatski odnos med materjo in hčerjo, ki je posledica družbenih razmer. Nerealizirana, a gospodovalna mati želi s čustvenim izsiljevanjem ohranjati totalen nadzor nad življenjem svoje odrasle hčere. Z njo tekmuje na vseh področjih: od poslovne kariere do telesne privlačnosti. Njun toksičen odnos je simptom družbenih problemov. Ekonomska kriza se kaže na različnih ravneh. Socialne varnosti ni več. Mlajša generacija je prisiljena v nenehno dokazovanje svojih sposobnosti, starejša pa je oropana varne starosti in tone v revščino. Mladi so prisiljeni finančno poskrbeti za svoje starše in zato oropani lastne prihodnosti.

Uprizoritev Dolg se osredotoča na odnos med materjo in hčerko. Obe sta žrtvi ekonomske krize, ki vpliva na intimne odnose in jih onemogoča. Skozi njun dialog se razpira tudi prepad med generacijama. Njun odnos ni odnos žrtve in rablja, pač pa mlade ženske na začetku kariere in starejše ženske, ki ju povezuje prihodnost zaznamovana za razpadom socialnega sistema. Starši postajajo breme lastnim otrokom, ker država ne poskrbi za varno starost.

V uprizoritvi se prepletajo dialoški del, ki se osredotoča na odnos med materjo in hčerko, ki razpada pod bremenom socialne krize, širši družbeni kontekst revščine starostnikov pa se razkriva skozi avtorske prizore.

Igra nam zastavlja vprašanja in ne daje odgovorov – kakšni smo in kako naj živimo, kako naj se vedemo drug do drugega, ko naše odnose zastruplja družbena kriza? Kakšni odnosi so sploh še možno v ozračju zastrupljenem z diktatom divjega kapitalizma?

Toksičen odnos med materjo in hčerjo je posledica ekonomske krize, ki se zajeda v osnovno družbeno celico in uničuje medosebne odnose.