Sporočilo za javnost 

Celje, 28. september – Kako je danes videti otroška navihanost? So otroci še navihani »v živo« ali navihanost predvsem doživljajo in poustvarjajo na spletu? V kakšnih oblikah se danes sploh še kaže? V Slovenskem ljudskem gledališču Celje pripravljajo novo otroško predstavo In kaj ima s tem Tom Sawyer?, ki bo premierno uprizorjena 30. septembra na Velikem odru. Navihana ter interaktivna uprizoritev raziskuje domišljijo in otroško navihanost v času pametnih telefonov, digitalnih vsebin in nenehne povezanosti. S humorjem, igrivostjo in absurdnim gledališkim jezikom odpira vprašanja o odnosu med posameznikom in ekranom ter mlademu občinstvu ponuja prostor za prepoznavanje, premislek in domišljijo.

In kaj ima s tem Tom Sawyer? je predstava o odraščanju v času, ko pomemben del otroškega vsakdana, igre in druženja poteka tudi v virtualnem prostoru. Nastajala je v dialogu z mladimi gledalkami in gledalci ter se osredotoča na vprašanje, kako se danes spreminjajo otroška igrivost, uporništvo, radovednost in potreba po raziskovanju sveta. »Domišljija je na neki način jedro osebnosti. Otroci, ki so odraščali pred pojavom pametnih telefonov, so po žepih nosili najrazličnejše predmete, ki so zelo hitro postali igrače. Danes je ena najbolj zaželenih 'igrač' v otroških žepih pametni telefon, poln vsebin, podob in svetov, ki jih je ustvaril nekdo drug. Ob tem se zastavlja vprašanje, koliko prostora še ostaja za lastno domišljijo,« je poudaril režiser Mare Bulc.

Izhodišče predstave ni uprizarjanje romanov Marka Twaina in dogodivščine njegovega najprepoznavnejšega junaka, temveč predvsem navihanost, domišljija in pustolovski duh, ki jih povezujemo s Tomom Sawyerjem. Predstava se sprašuje, kaj se je s takšno navihanostjo zgodilo danes – v času, ko je ekran postal skoraj neločljiv del vsakdanjega življenja otrok in odraslih. »Meni se zdi, da se predstava uspešno izogiba zelo neposredni kritiki in temu klasičnemu starševskemu pogledu na to, kaj otroci počnejo in kakšen svet se jim odpira na telefonih. Nismo želeli s prstom kazati in govoriti, da domišljija zaradi telefonov absolutno peša. Se mi pa zdi, da če nekaj dobiš servirano na pladnju, če so impulzi tako hitri in je pravzaprav vse narejeno namesto tebe, ti to na neki način odvzema prostor za lasten doprinos in domišljijo. V predstavi se s tem igramo predvsem ob čisto pravi igri in z najbolj vsakdanjimi predmeti,« je povedala igralka Mojka Končar in dodala: »Zame je bil kar velik izziv ponovno najti tistega zelo mladega otroka v sebi, ki lahko v selotejpu, kosu papirja ali katerem koli drugem predmetu najde cel žur. Hkrati pa se je bilo lepo spomniti, da smo včasih potrebovali veliko, veliko manj, če ne skoraj nič, da se nam je zgodilo vse.«

S humorjem, igrivostjo in absurdnim gledališkim jezikom uprizoritev odpira vprašanja o odnosu med posameznikom in ekranom ter mlademu občinstvu ponuja prostor za prepoznavanje, premislek in domišljijo. »Mislim, da je s humorjem najlažje razkrivati neke resnice o naših življenjih, ker se lahko ob tem nasmejimo sami sebi, hkrati pa se zavemo, da je to pravzaprav naše življenje in da tako živimo. Zdi se mi, da živimo v absurdu telefonov, ki so nas okupirali do te mere, da z njimi praktično hodimo spat in se ob njih zbujamo. In prav ta absurdni svet poskušamo prikazati tudi v naši predstavi,« je dodal igralec Žan Brelih Hatunić.

Sawyerska navihanost tako postane izhodišče za svež in zabaven pogled na sodobno »ekranoslovje« ter za razmislek o tem, kaj se z otroško domišljijo, igrivostjo in potrebo po raziskovanju dogaja v svetu, v katerem je vse več izkušenj posredovanih skozi zaslon.

Interaktivna predstava, ki nastaja v dialogu z mladim občinstvom

Kako je danes videti otroška navihanost? So otroci še navihani »v živo« ali navihanost predvsem doživljajo in poustvarjajo na spletu? V kakšnih oblikah se danes sploh še kaže? Predstava ta vprašanja raziskuje skozi nevsakdanje, drzne in nepričakovane gledališke situacije ter pri tem v dogajanje aktivno vključuje tudi občinstvo. Namesto enoznačnih odgovorov mladim gledalkam in gledalcem ponuja prostor, v katerem lahko prepoznavajo lastne izkušnje ter razmišljajo o svojem odnosu do ekranov, igre, drugih in sveta okoli sebe.

»V ustvarjalnem procesu smo se srečevali z otroki, učitelji, prijatelji in predavatelji, ki se na različne načine ukvarjajo z mladimi, uporabo ekranov in digitalnih vsebin. Mene se je osebno, tudi kot očeta, zelo dotaknilo spoznanje, da otroka vprašamo, kaj je počel v šoli, glasbeni šoli ali na treningu, veliko manj pa se z njim pogovarjamo o tem, kaj dejansko počne na telefonu. Sam sem prej veliko bolj razmišljal v smeri, da je treba telefon dati stran, skozi ta proces pa sem ugotovil, kako zanimiv je lahko pogovor z otrokom o tem, kaj na telefonu gleda, kaj ga zanima in zakaj. Zdi se mi, da je pogovor pomembnejši od prepovedi,« je še dodal režiser Mare Bulc. 

»Otroci niso samo gledalci, temveč so tudi soustvarjalci predstave. Med predstavo bodo sodelovali, postavljali vprašanja, njihovi odgovori pa bodo vplivali tudi na potek predstave. Soustvarjali pa so tudi v ustvarjalnem procesu. Z njimi smo imeli kar nekaj pogovorov in tudi vaj, pri katerih so nam pomagali iskati material ter nam povedali, kaj deluje, kaj ne in kaj jim je zanimivo,« je povedal igralec Lovro Zafred.

»Ta neposredni stik z občinstvom te kot igralca ves čas opominja, za koga si naredil predstavo, gledalca vidiš pred sabo in od njega ves čas dobivaš neposreden odziv. V predstavi so trenutki, ko od otrok dobesedno zahtevamo, da nam odgovorijo na določena vprašanja ali pa na glas povedo nekaj, česar si mogoče doma ne bi upali. To je ena od specifik, ni tiste močno postavljene bariere med odrom in občinstvom,« je zaključila Eva Stražar. 

Ustvarjalno ekipo sestavljajo režiser Mare Bulc, scenograf Damir Leventić, kostumografka Ana Janc, avtorica glasbe Polona Janežič, koreografka Leja Jurišić, oblikovalec luči Amadej Canjuga, lektorica Živa Čebulj in zunanja sodelavka Mojca Redjko.

V uprizoritvi igrajo:

Žan Brelih Hatunić

Mojka Končar

Eva Stražar

Lovro Zafred

Premiera 30. septembra 2026, Veliki oder