Celje, 18. 9. 2025 - V Slovenskem ljudskem gledališču Celje bodo v petek, 19. septembra, z uprizoritvijo Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta odprli 75. sezono, ki nosi naslov »Več Cankarja!« in je tako v celoti poklon našemu največjemu pisatelju in dramatiku Ivanu Cankarju. Uprizoritev Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta nastaja po motivih njegovega Kurenta v režiji Jerneja Potočana. Tokratna premiera ne bo na odru gledališča, temveč bo obudila nekdanjo gostilno Majolka v središču mesta, ki je bila svoj čas izjemno priljubljena med Celjankami in Celjani.  

Prva izmed šestih premier v SLG Celje v sezoni 2025/26 bo pripovedka o blišču in bedi slovenske stvarnosti, ki nastaja po motivih Cankarjevega Kurenta. Ta starodavna pripovedka iz leta 1909 pomeni prelomnico v pisateljevem ustvarjanju. Že s Potepuhom Markom in kraljem Matjažem (1905) je Cankar pokazal, da se namenoma obrača k slovenski ljudski tradiciji – tudi kot odgovor na očitke o svetovljanstvu, dekadenci in izdaji nacionalnih vrednot. V središču Kurenta stoji ljudski junak, nomad in umetnik-glasbenik, ki se na romarski poti spopada s tragično usodo slovenskega naroda. Pripovedka je hkrati nadaljevanje Cankarjeve umetniške prenove in vrhunec njegove arhaično-materialne poetike.

Sodobni premislek o svetu in umetnosti

Uprizoritev Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta Cankarjevega Kurenta sooča s sodobnimi avtorskimi razmisleki. Izhodišče je Kurentov svet tik pred družbeno katastrofo, ki odpira vprašanja o našem odnosu do resničnosti in cinizma. V ospredju je Kurent kot umetnik, ki se odloči katastrofi pogledati naravnost v oči in se ji zoperstaviti – ne s spremembo sveta, temveč s spremembo pogleda posameznika. Uprizoritev tako razkriva mehanizme sodobnega »toksičnega pozitivizma«, ki odgovornost za spremembe prenaša na posameznika in ga zapira v iluzijo samoizpolnjevanja, medtem ko družbeni red ostaja nespremenjen.

»Naslov Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta izhaja iz Cankarjevega citata iz Kurenta in odpira ključno vprašanje: kako se v poskusu pobega pred kapitalizmom in vsakodnevnimi težavami pogosto zatečemo k zvezdam. Včasih je namreč lažje pogled usmeriti v nebo, kot pa se neposredno soočiti z realnostjo,« je povedal režiser Jernej Potočan.

Režiser ob tem poudarja, da ga je pri adaptaciji Kurenta zanimal tudi vidik, ki ga v Cankarjevem času še ni bilo mogoče tako jasno zaznati – obsesivno iskanje sreče pri samem sebi. »V medijih, filmih, knjigah in celo v otroških pravljicah znova poslušamo zgodbe o uspehu posameznikov, ki so s trdim delom – navkljub svetu, ne zaradi njega – dosegli svoj cilj. Takšna težnja po nenehnem iskanju sreče postane breme za posameznika in hkrati preusmerja pozornost stran od vprašanja, kaj bi lahko kot družba naredili za pogoje skupne sreče,« pravi Potočan in dodaja, da se s tem odgovornost prenaša na posameznika, ki se zapira med štiri stene in poskuša predvsem izboljšati samega sebe, da bi v obstoječem svetu dosegel vsaj nekaj zadovoljstva in udobja.

»Pri Cankarju se zdi, da je Kurent prav on sam, da je tako v pripoved vnesel avtobiografske poteze. V naši uprizoritvi pa je Kurent sprva deček, ki polovico življenja presedi na domači krušni peči, skozi okno opazuje ljudi in le šteje čas. Ko ga zaznamuje nesrečna ljubezen, proda svojo dušo hudiču in njegova usoda se spremeni – pridobi samozavest, zapusti varno zavetje in se poda na pot, ki je strma, polna trpljenja, a tudi notranjih preobrazb,« je o svoji vlogi Kurenta povedal igralec Borut Doljšak. 

Obujanje kultne zapuščene gostilne Majolke

Uprizoritev Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta ne bo postavljena na oder gledališča, temveč v staro, zapuščeno gostilno Majolka v središču Celja, ki je bila nekoč priljubljeno zbirališče Celjank in Celjanov. Tako ji ponovno vračamo življenje – tokrat kot gledališki prostor, kjer se srečata zgodovina in sodobnost. »Krčma ima v Cankarjevem Kurentu pomembno vlogo – ne le kot prizorišče zgodbe, temveč tudi kot simbol. Če Kurent predstavlja iskanje utehe in pozabe, se ta ideja najbolj jasno udejanja prav v krčmi – prostoru, kamor človek pride, da bi pozabil na zunanji svet. Zato smo se odločili, da predstavo postavimo v staro, zapuščeno gostilno, ki s svojim značajem odmeva duh Cankarjevega časa,« je še povedal režiser Jernej Potočan.

»Ko sem prišla v Celje, je bila Majolka še odprta. V 80. letih je veljala za kultno gostilno, podobno kot Zamorc ali hotel Turška mačka. Vsi ti prostori so medtem zamrli, zato sem še toliko bolj vesela, da zdaj obujamo Majolko in upam, da bo znova zaživela. V Celju je bilo takrat živahno, v atriju so poleti prirejali čudovite koncerte in Celjani so te prostore imeli zelo radi. Ko danes hodim po mestu, me ljudje pogosto ustavijo, saj slišijo naše vaje in vriskanje iz Majolke, in pravijo, da je lepo, da se tam nekaj dogaja. To se mi zdi lep umetniški trenutek, ki povezuje gledališče in mesto,« je povedala igralka Jagoda Tovirac.

»Pri ustvarjanju predstave smo raziskovali stereotipe slovenstva, ki smo jih lahko vključili v samo uprizoritev – od vriskanja in plesa do raznovrstnih, včasih celo nekoliko nelagodnih značilnosti. Selitev v staro, zapuščeno Majolko nam je odprla pravi poligon možnosti. Že dopoldanske vaje so bile zaradi velikih oken nekaj posebnega, saj smo lahko delali v naravni svetlobi, kar je neprimerno prijetnejše kot vaditi v zaprtem, temnem prostoru. Prostor sam po sebi odpira široko asociacijsko polje, zato smo veliko raziskovali, kako ga uporabiti na različne načine. Lustri so lahko na primer nakazovali potres, v nekem trenutku pa so delovali kot krona ali kot oblaki, ki zakrivajo pogled. Celoten proces v tem prostoru je bil izjemno navdihujoč,« je povedal igralec Urban Kuntarič.

Predpremiera in premiera: petek, 19., in sobota, 20. septembra 2025, v Majolki 

Prve ponovitve: 22., 23., 24., 25. in 27. september 2025

Ustvarjalsko ekipo sestavljajo avtor priredbe besedila in režiser Jernej Potočan, dramaturginja Brina Jenček, scenograf Dan Pikalo, kostumografka Nika Dolgan, oblikovalec svetlobe Domen Lušin, svetovalec za gib Branko Potočan in lektorica Živa Čebulj. 

V uprizoritvi igrajo: 

David Čeh

Borut Doljšak, k. g. 

Maša Grošelj

Urban Kuntarič

Jagoda Tovirac

Lovro Zafred

Gledališki list uprizoritve si lahko ogledate TUKAJ. 

Za konec pa le še:

»Več Cankarja!« v mestu, državi in na svetu.