Ruski pisatelj in dramatik Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) je danes poznan predvsem kot resen dramatik, in sicer po svojih štirih igrah (Utva, Striček Vanja, Tri sestre, Češnjev vrt), ki spadajo med temeljna dela moderne dramatike, čeprav je veliko svojih dramskih besedil podnaslovil s komedijo. Čehovljanska dramatika predstavlja enega od vrhov evropske dramaturgije in je usodno zaznamovala gledališko prakso 20. stoletja s konceptom psihološkega realizma. V svoji dramatiki je Čehov zaznamoval notranjo krizo evropske družbe in kulture ter ruske razmere ob koncu prejšnjega stoletja. Za njegov dramski opus je značilna navidez preprosta, skoraj banalna realistična fabula, ki se nenadoma razraste in razvije skozi posebne usode junakov v podobo skrajno zapletenega, temačnega, brezizhodnega sveta, kjer je vsakdo vsakomur žrtev in rabelj hkrati. Čehov piše o vsakdanjih težavah v življenju navadnih ljudi. Njegov cilj je pisati čimbolj objektivno, ne da bi bil sodnik svojim likom, kot avtor se drži v ozadju in tako rekoč ne obsoja in razsoja o tem, da je nekaj prav ali narobe. Po njegovem mnenju je naloga pisatelja, da postavlja prava vprašanja, odgovore pa mora najti bralec/gledalec sam zase. Brez predsodkov razkriva stvarno življenje in odnose med ljudmi, dramske like pa postavi v kozmos salona in sobe.
Komedija Utva (1896) je v času svojega nastanka razburjala z nekonvencionalnostjo, danes pa poleg vseh značilnosti Čehovove dramske pisave in ljubezenskih trikotnikov še vedno prinaša temeljne misli o funkciji umetnosti. Čehov je o Utvi v pismu poročal svojemu prijatelju: Pišem nekaj čudnega. /.../ strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek.

Utva je igra o zgrešenih ljubeznih, o generacijskih konfliktih, Utva je tudi igra o gledališču in umetnosti nasploh. Slavna igralka Irina Arkadina preživlja poletje s svojim spremljevalcem, priznanim pisateljem Trigorinom, na bratovem podeželskem posestvu. Njen sin Trepljev z Nino, hčerko veleposestnika, na improviziranem vrtnem odru uprizarja svojo igro. Arkadina se med predstavo ne more vzdržati neprimernih pripomb, zato Trepljev ustavi predstavo in užaljeno odide. Naslednji dan Trepljev ustreli utvo in jo položi Nini pred noge, ravno ko se ona pogovarja s Trigorinom. Trepljev ljubi Nino, ona je zaljubljena v Trigorina, kar Trepljeva še toliko bolj prizadene, saj si tudi sam želi postati slaven pisatelj. Nina se odloči, da bo postala igralka. Trepljev in Nina trpita zaradi nesrečne ljubezni. Uteho za svoje trpljenje najdeta v umetnosti, vendar jima to ne prinese duševnega miru in sreče.
Ljubezenske zgodbe, konflikti med generacijami, problemi umetniškega ustvarjanja, zapleteni medčloveški odnosi vodijo v tragični razplet igre, ki s svojo tematiko in zahtevnimi igralskimi kreacijami ostaja zanimiva za vse generacije.