Pogosto slišim pripombe, da smo gledališča ustanove zase, da živimo svoje zaprto umetno življenje, da ne najdemo pravega stika z mestom, s publiko … Trudimo se, da bi gledališče približali publiki, vendar pri tem ohranili nivo igranih tekstov, koncepte predstav … a očitno to še ni dovolj.
Ideja za projekt s srednješolci se je porodila, ko sva se z Vitom Tauferjem pogovarjala, kaj bi bilo zanimivo za srednješolsko publiko in kakšen je način, da bi dijake lahko vključili v projekt. Pripravila sem vabilo mentorjem, da bi pozvali dijake, ki jih zanima pisanje, in res so se odzvali. Že nekaj mesecev se redno dobivamo. Veliko se pogovarjamo o najrazličnejših temah. Pišejo o svojih problemih, veseljih. Iskrenost in neverjetna odprtost dijakov sta me presenetili. Samo želimo si – in trdno delamo na tem – da bi uspeli napisati dramo, ki govori o realnih problemih naših najstnikov, ki je zabavna in boleča, polna emocije in občutkov odtujenosti. Skoraj vsi so namreč priznali, da je premalo iskrene komunikacije in še ta, ki je, je zgolj površinska in banalna. Najstnik je človek, ki v času svojega odraščanja bolj živo občuti vse težave, ki še ni otopel in se še ni sprijaznil s svetom, kakršen je. Če bi le v vsakem od nas bil še kakšen delček te najstniške duše …

Dino Lalić
Spomini nedoživetih dogodkov

Prašna cesta, ko začne deževati, vonj po dežju.
Razmršena krošnja pravljične platane
se poslavlja od popolnega lista,
ki v poševni črti prečka dotrajani beton.
In sedaj sem v tej kupoli množic,
ki ji pravim čas – naredim luknji skozi želatino
in uvidim stvari, ki jih morda ne bi smel.

Spomnim se, da sem hodil po njej že prej:
breztelesni spomini, ki jih nimam od kod vzeti.

Odtenki črnomodre premagujejo škrlat.
Jasnejši pogled zastirajo dežne kaplje;
električni naboj rdečkastega neba.
Vonj natanko te prašne ceste,
ko začne deževati.

Spominjam se nedoživetih dogodkov,
zrem v svetlobo izven kupole.
Nič me ne omejuje.
Vendar ...

Izvedeti resnico?
Zabosti se v srce.
Nočem vedeti, kaj bo jutri.
Nočem vedeti.