Eugène Ionesco, rojen kot Eugen Ionescu (1909–1994) francosko-romunski dramatik, je eden glavnih predstavnikov dramatike absurda. Preko smešenja najbolj banalnih situacij Ionesco v svojem dramskem pisanju upodablja človeško samoto in nepomembnost posameznikove eksistence.
Ionescov temeljni problem je nezmožnost sprejeti smrt in se z njo sprijazniti kot s sestavnim delom življenja. Strah pred neizbežno končnostjo ga je spremljal vse življenje. Osebne fobije je umetniško preoblikoval v svojih literarnih delih, z njimi je dejansko živel, saj med njegovim življenjem in njegovim ustvarjalnim delom ni razlike. Njegov celoten opus zaznamujeta neumorno prizadevanje in napor razjasniti sebe in svoj položaj v svetu ne samo samemu sebi, ampak širšemu svetu, ki mu je tako zelo tuj in grozljiv. Njegova nenehna potreba po razlagi sebe in svojih del je le neuspešen poskus premagati smrt in strah pred njo.
Tragično farso v enem dejanju Stoli (Les Chaises) je napisal leta 1952 in še isto leto je igra doživela svojo krstno uprizoritev. Leta 1952 je izšla tudi Beckettova znamenita igra Čakajoč Godota, ki se ukvarja s podobnimi temami ponavljanja, dolgčasa in zapletenosti spomina.
Dogajanje Stolov je postavljeno na osamljen otok, kjer Starec in Starka vneto pripravljata stole za nevidne goste. Ko "gostje" prispejo, jim Starec in Starka razkrijeta svoje spomine – nejasne in skrivnostne. Soočeni smo z brutalno resnico sveta, ki je utemeljen na laži in fikciji, v tem svetu pa se prepletajo človeške želje, podzavest, iluzije, samota in odtujenost, iz tega pa izhaja absurdna komika, ki zastavlja vprašanje o smislu bivanja.