Evripidova Medeja se je poročila iz čiste ljubezni. Za ljubljenega moškega se je bila pripravljena odpovedati vsemu – družini, domovini – in slediti samo klicu srca. Ko jo je Jazon zapustil, se je v njej porodila maščevalnost, enako intenzivna in strastna kot prej ljubezen.
Evripidova dramatika se odmika od starega in tedaj obveznega mitosa. Njegovi ljudje nočejo več biti igrača v rokah bogov, zato jih njihova avtonomnost vodi v vedno nove in še temačnejše eksistenčne položaje. Evripid ni nič več verjel v heroičnost svojega časa niti v apriorno pravičnost bogov, skušal pa se je vrniti k izvirom tragedije in tragičnega. Je prvi veliki oblikovalec ženskih likov v evropski dramatiki (Alkestis, Hekaba, Medeja, Elektra, Iokasta), ki jih evropska dramatika vedno znova oživlja kot nosilke avtentičnih človeških vrednot.
Antična tragedija Medeja je slika vsakdanjega, resničnega in neherojskega življenja. Evripid se je, edini izmed velikih grških tragedov, poglobil v dušo prave, resnično živeče ženske. V Medeji natančno naslika strastno, ljubečo žensko, ki je iz ljubezni do moškega  žrtvovala svoje najdražje in svojo domovino, on pa jo je izdal, prevaral, zapustil in si poiskal drugo žensko.
V Evripidovi Medeji lahko prvič v dramatiki zasledimo opis trpljenja zapuščene in prevarane ženske. Avtor se je poglobil v zapletene duševne procese prevarane ženske, ki hlepi po maščevanju in ustvaril tragedijo, ki je po vsebini še danes moderna. Njegovo slikanje Medejine stiske, njenega duševnega boja pred detomorom, boja med maščevalnostjo in materinsko ljubeznijo, je gotovo vrhunski dosežek v  svetovni dramatiki.