Ko je bila igra Hočevski medved Auranda Harrisa krstno uprizorjena na Univerzi Texas leta 1980, se je izkazala za kontroverzno. Pa ne zaradi jezika ali zgodbe, ampak zaradi teme, ki jo obravnava, in ciljne publike: gre namreč za igro o smrti, napisano za otroke. Smrt je v naši industrijski družbi postala tabu in stopila na mesto spolnosti, ki je dolgo veljala za prepovedano temo. Včasih so otrokom prikrivali, kako so nastali in kako so prišli na svet, danes pa jim prikrivajo resnico o koncu življenja.
V zgodbi o deklici Lini, ki je žalostna in zbegana zaradi bližajoče se smrti svojega dedka, se prepletajo realizem, domišljija in humor. Nekega dne mu hoče odnesti šopek rož, vendar trči na užaloščeno teto in mamo, ki ji povesta, da dedek umira in ji zato ne dovolita oditi k njemu. Po uteho se zateče k svojemu najljubšemu drevesu in prosi zvezdo, naj ji izpolni željo. Pri drevesu nato sreča najboljšega plešočega medveda na svetu, ki si prav tako želi uiti smrti. Lina se odloči, da bo medvedu na begu pred smrtjo pomagala. S plešočim medvedom spoznata, da lahko medved smrt premaga le tako, da svoje znanje o plesu prenese na mladega medvedka, saj bo na ta način del njega živel naprej. Lina spoznava pomen življenja in smrti ter najde moč, da se sooči s prihodnostjo, in sicer z novim razumevanjem svoje vloge pri prehajanju znanj in vedenj z generacije na generacijo. Dokoplje se do pomembnega spoznanja: njen dedek je delček sebe pustil v njej in bo zato živel z njo do konca njenega življenja.
Gledališka klasika, ki pomaga otrokom sprejeti smrt, izgubo, žalovanje in spomin na ljubljeno osebo kot sestavni del življenja. Igra kljub svoji tematiki ni žalostna in mračna, v njej se prepletajo domišljija, čarovnija in izjemna poetika, z inteligentnim humorjem in subtilno liriko pa je avtorju uspelo ustvariti jezik, ki otroke o temni strani življenja nagovarja na prijazen in razumljiv način.