NAGRADA ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO V CELOTI PARADIŽU NA 48. DNEVIH SATIRE FADILA HADŽIĆA

Velika nagrada Večernjega lista za najboljšo predstavo v celoti je bila podeljena predstavi Paradiž Mattea Spiazzija v režiji Mattea Spiazzija in izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje na 48. Dnevih satire Fadila Hadžića v Satiričnem gledališču Kerempuh v Zagrebu.
Iz obrazložitve
Goreč problem današnjega časa je odnos do starosti, še posebej skrb za starejše in nemočne. Na koncu življenja večinoma ostanemo sami, z naših teles in obrazov pa je mogoče razbrati življenje, ki smo ga živeli. Igralci so, potopljeni v vsakdanje življenje v domu za starejše in nemočne, z izjemno spretno in zahtevno nebesedno igro z maskami z omejenim vidnim poljem prikazali izsek, ki nas je soočil z okostenelostjo navad in rutin, z družinskimi izgubami in intrigami, brezčutnostjo in pohlepnostjo dedičev, ravnodušno skrbnostjo medicinskega osebja, drobnimi značajskimi slabostmi, a tudi medsebojnim sočutjem, razumevanjem in podporo. Predstava nas spodbuja k introspekciji, k razmišljanju o tistih, od katerih smo se oddaljili, o dejstvih, pred katerimi pogosto bežimo in se jih bojimo, in smeh nas pripelje do solz, v katerih se začnemo zavedati pomanjkanja empatije in lastne minljivosti. Natančno značajsko niansirana igralska igra celotnega ansambla, besede skozi obraze mask in sugestivna glasba občinstvo potopijo v katarzično gledališko izkušnjo.

Posebna nagrada za posebni dosežek je bila podeljena za oblikovanje in izdelavo mask v predstavi Paradiž Mattea Spiazzija v režiji Mattea Spiazzija in izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje Alessandri Faienza.
Na obrazu se vidi odtis življenja, odtis sveta, ki nas je oblikoval, naša intimna zgodovina, preživete bolečine, muhavosti, veselja, nezaupanje, nečimrnost, bolezni, odnosi z drugimi, vse, čemur smo bili priča. Natančnost oblikovanja nepremične maske, ki jo bo igralec nosil v predstavi, zahteva natančno poznavanje človeških značajev in duš, vtisnjenih v gube na obrazu. Alessandra Faienza je izjemno spretno in filigransko oživila krajine obrazov dvanajstih značajev. Njene maske ne skrivajo, ampak razkrivajo in postanejo izhodišče za delo na predstavi, pa tudi nekakšno besedilo predstave, ki občinstvu omogoča prepoznavanje in sočutje skozi smeh in solze.