Kajetan Kovič |
»… na srečo pa znajo dobro peti tudi celjski protagonisti. To je velik plus zanje. Vse skupaj je torej izzvenelo v dobrem ritmu, z obilo zabave in smeha iz prepolne dvorane.
Mimogrede: razprodani sta bili tako predpremiera kot prva uprizoritev in najbrž na ponovitvah ni nič drugače.« |
Federico García Lorca Suzana Grau, Ana Ruter, Minca Lorenci, Nina Ivanišin, Lučka Počkaj |
»Dolg aplavz je pokazal, da je občinstvo to k avtorju naravnano pri nas in dokazuje, da je mogoče popolno (sicer brutalno) magičnost tudi danes na odru ustvariti brez posiljeno inventivnih režijskih, scenskih ali kostumskih prijemov. Senzibilnost režiserja in osem izvrstnih igralk zadošča.« |
Milan Jesih
|
»Triko ostaja tudi četrt stoletja po premierni uprizoritvi pravi mali dramski biser, še zlasti v tokratni postavitvi in v suvereni režiji mladega Luke Martina Škofa.« pa vsebinske in dramaturške premene poleg prevladujoče ironije proizvajajo tudi pomemben učinek stiske ob soočenju z ničnostjo sveta, ki ga imenujemo ljubezen.« |
Gregor Strniša |
»In ta sublimnost odlikuje tudi celjsko uprizoritev Strniševega Samoroga, še posebej pri kreiranju temeljne poante drame, namreč popolne alienacije, izolacije, vseobegajoče samosti, nesmiselnosti vsakih človeških interakcij, ker so te v temeljih disfunkcionalne, zaznamovane s prvinsko animaličnostjo in predvsem pogojene s pozicijo moči oziroma nemoči.« |
Milica Piletić |
»Če želi pritegniti novo občinstvo novih generacij, so povsem umestni tudi občasni lahkotnejši projekti, ki morda nimajo posebnega artističnega dometa, zato pa so še toliko bolj nepogrešljivi pri ohranjanju kondicije gledališča na najrazličnejših ustvarjalnih segmentih in pri preprečevanju umika v hermetično ekskluzivnost. Predstava Tom Sawyer in vražji posli v celjskem gledališču nedvomno spada v takšen kontekst. Scenografija in kostumografija sicer sledita klasičnim, skoraj klišejskim ikonografskim vzorcem, vendar ustvarjata privlačno vizualno podobo, ki se lahko kosa tudi z bolj prestižnimi svetovnimi produkcijami.« Peter Rak, Korektna kratkočasnost, Delo, 10. 10. 2009 |
Bridget O'Connor Zastave (The Flags) Drama Prva slovenska uprizoritev Režiser Matjaž Latin Igralci Andrej Murenc, Vojko Belšak, Renato Jenček, Minca Lorenci Premiera 27. novembra 2009 |
»Igralci in igralka se tako vseskozi gibljejo na tanki liniji, ki loči komično od tragičnega, sestopanje zdaj na eno, zdaj na drugo stran pa je izpeljano s pravim občutkom. /…/ Kakor koli že, Zastave so zelo soliden dokaz, da je družbeni mikrokozmos pogosto veliko bolj zanimiv kot pa cepljenje nove mitologije na preživete velike zgodovinske teme in utopije.«
|
Ingmar Bergman Jesenska sonata (Höstsonaten) Prva slovenska uprizoritev Režiser Janez Pipan Igralci Bojan Umek, Pia Zemljič, Lučka Počkaj, Barbara Medvešček Premiera 5. februarja 2010 |
»Obeti v polni meri izpolnjeni in preseženi. Dolg aplavz je skoraj zahteval bis. Kdo pravi, da se na periferiji ne da uprizarjati odličnih, težkih in butičnih predstav, češ da publika ni primerna. To je samo izgovor.«
|
David Mamet Romanca (Romance) Komična drama Prva slovenska uprizoritev Režiser Matjaž Zupančič Igralci Renato Jenček, Mario Šelih, Vojko Belšak, Janez Hočevar k. g., David Čeh, Aljoša Koltak, Zvone Agrež Premiera 19. marca 2010 |
»Režiser Matjaž Zupančič vztraja pri hitri dinamiki, ki še stopnjuje kaotično ozračje, že omenjena politična oziroma socialna, religiozna, intimna ipd. nekorektnost je garnirana še z verbalno nekorektnostjo, psovke so sestavni del vsakodnevnega vokabularja. Mamet ob tem ne samo da ne ponuja nobenega izhoda, temveč tudi ne moralizira in ne daje podukov. Predstava kot nalašč za sedanjo slovensko družbeno stvarnost..«
|
Victoria Benedictsson Urok (The Enchantment) V novi verziji Clare Bayley Klasična igra Prva slovenska uprizoritev Režiser Samo M. Strelec Igralci Pia Zemljič, Lučka Počkaj, Tarek Rashid, David Čeh, Mario Šelih, Ana Ruter, Suzana Grau, Jagoda, Barbara Medvešček, Minca Lorenci, Igor Sancin, Damjan M. Trbovc Premiera 14. maja 2010 |
Ob svojem nastanku je bila drama Urok popoln škandal, saj gre v resnici za oris ljubezenske afere med avtorico drame Victorio Benedictsson in literarnim kritikom Georgom Brandesom, s katerim se je zapletla v javno in škandalozno ljubezensko zvezo. Ko jo je zapustil kot ljubimec in kot kritik (ni hotel napisati recenzije njenega romana), je leta 1888, kmalu po tem ko je končala dramo Urok, na isti dan kot je pred dvanajstimi leti umrla njena hčerka, naredila samomor. Drama Urok je nabita z erotiko in v središče dogajanja postavi Luise, izobraženo, ugledno, samsko, mlado žensko, ki živi neodvisno življenje v Parizu, kjer spozna fatalnega Gustava Allanda, znanega umetnika in ženskarja. Luise svobodno ljubezen postavi pred poroko s provincialnim bančnim uslužbencem. Strastna in nora ljubezen z Gustavom Allandom pa zanjo pomeni tragičen konec. |