Španski pesnik in dramatik Federico García Lorca (1898, Fuente Vaqueros – 1936, Granada) je študiral književnost in pravo v Granadi, po letu 1919 v Madridu, leta 1930 v New Yorku, od 1931 pa je vodil potujoče univerzitetno gledališče "La Barraca". Znan je bil po svojih liberalnih pogledih. Na začetku državljanske vojne so ga pri Granadi ujeli falangisti in ga ustrelili. Lorca je pripadal krogu umetnikov, ki so uveljavili moderne tokove v španski poeziji in jo tako spet dvignili v svetovni vrh. V svojem pesništvu je mojstrsko združil moderne literarne tokove – od simbolizma, modernizma in predvsem nadrealizma – s tradicijo španskih klasikov in z ljudsko, zlasti cigansko poezijo. Zato velja za enega najpomembnejših avtorjev sodobne evropske poezije. Pomemben je tudi njegov dramski opus, vrh katerega predstavljajo njegove tragedije (poetična trilogija Krvava svatba, Yerma, Hiša Bernarde Alba), ki temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi, v njih pa se prepletata dramsko dogajanje in poetična, lirična izpoved.

Dogajanje v drami Hiša Bernarde Alba (1936) se odvija na španskem podeželju. Oblastni in ukazovalni ženski Bernardi Alba je umrl mož, ona pa ostane sama s petimi hčerami. Hčere, ki so vse godne za možitev, zapre v hišo in jim ukaže tradicionalno dolgoletno žalovanje. V mladih ženskah vre življenje in želja po moškem, vendar se materi ne upajo upreti. Najstarejša hči Angustias se bo poročila z mnogo mlajšim Pepom Romanom, ki jo bo vzel le zaradi denarja. Najmlajša Adela se edina upira materi in se ponoči naskrivaj dobiva z Angustiasijinim zaročencem. Ko Bernarda Alba to zve, strelja na Pepa Romana, kar povzroči tragične posledice.

Drama o zaprtosti družbe na španskem podeželju govori o kruti usodi moralnih in družbenih zakonov, ki uničujejo življenje posameznika. Na svojevrsten poetičen način govori o peklu znotraj najožjega družinskega kroga, ki ponavadi ostaja skrit za štirimi stenami.