Sporočilo za javnost

Celje, 7. januar - V Slovenskem ljudskem gledališču Celje leto 2026 pričenjajo s premiero uprizoritve Hlapci, dokumentarec za prihodnost, ki v režiji Jana Krmelja nastaja po motivih Hlapcev Ivana Cankarja. Ena najostrejših političnih dram slovenske dramatike, zaradi cenzure prvič uprizorjena šele leta 1919, v sodobni adaptaciji znova odpira vprašanja oblasti, poslušnosti, ideološkega prilagajanja in cene, ki jo za vztrajanje pri kritični misli plača posameznik.

»Vstopamo v drugi del sezone, ki ga bodo zaznamovala tri temeljna besedila Ivana Cankarja. Prvo med njimi bo sodobna adaptacija Hlapcev, ki odpira leto 2026 in Cankarjevo najbolj politično dramo postavlja v neposreden dialog z našim časom. Zdi se mi, da so Hlapci danes izjemno relevantni, ker natančno zrcalijo spolitiziranost družbe in pomanjkanje neodvisne, kritične misli, ki jo opažamo v vseh njenih porah. Cankar ni po naključju v središče postavil učiteljev – ne kot napad na poklic, temveč kot razmislek o miselnosti, o ideologiji, ki začne prevladovati nad etiko, odgovornostjo in svobodo razmišljanja. Prav zato se mi zdi ta uprizoritev pomembna: kot prostor refleksije, kjer umetnost opozarja na to, kar v družbi pogosto najprej izgine – neodvisna misel,« je povedal direktor in umetniški vodja Miha Golob. 

Sodobna adaptacija Jana Krmelja, Dijane Matković, Lučke Neže Peterlin in igralske ekipe Cankarjeve Hlapce razgrajuje in ponovno sestavlja kot kolektivni prostor dvoma in upora. Zgodba je postavljena v leto 2026. Profesor zgodovine Ivan Jerman na srednji šoli snema dokumentarni film ob obletnici Cankarjevega rojstva. Njegov pedagoški eksperiment trči ob politično realnost: volitve prinesejo zmago radikalno konservativne stranke, šola prejme dekret o prepovedi »neprimernih« učnih vsebin, izobraževalni jezik pa se čez noč preoblikuje v jezik nadzora, birokracije in izbrisa. Medtem ko Jerman s kolegi za film rekonstruira prizore iz Hlapcev, se meja med fikcijo in resničnostjo začne raztapljati. Kamera beleži normalizacijo strahu in banalnost zla: šolske seje postajajo ideološki tribunali, prostor dialoga nadomesti hierarhija avtoritete, empatijo in kritično misel pa izrinja nasilje – simbolno in sistemsko. V dialogu s profesorico filozofije in umetnostne zgodovine Lojzko Kalander se odpre razmislek o prijateljstvu, solidarnosti in možnostih upora v vse bolj zaprtem in brutalnem družbenem okolju. Šola se razkrije kot model države – sistema, ki govori jezik demokracije, a hkrati spodkopava njen temeljni pomen.

»Hlapci so že ob nastanku brez olepševanja razgalili mehanizme oblasti, nasilja in prilagajanja, ki delujejo skozi navidezno samoumevno poslušnost. V središču drame je vprašanje, kaj poganja potrebo po uklanjanju, po sprejemanju ukazov brez kritične refleksije. Cankar to razpira skozi volitve in učiteljski kolektiv, v katerem se večina brez vprašanj prilagodi novi oblasti, učitelj Jerman pa ostane izjema – in je zato izrinjen. Ta mehanizem izključevanja kritičnih posameznikov se mi zdi danes izjemno prepoznaven. Zgodbo smo zato prenesli v sodoben, neimenovan učiteljski kolektiv. Posebej smo se dotaknili tudi Cankarjevih ženskih likov in Jermanu dodali enakovredno sogovornico, profesorico Lojzko Kalander – figuro kritične, aktivne misli. Uprizoritev govori o postopni radikalizaciji družbe in izganjanju temeljnih vrednot svobode in razprave iz javnega prostora. Prikazujemo bližnjo, distopično prihodnost, za katero upamo, da bo ostala opozorilo – a zgodovina nas uči, da njen potek ni linearen,« je povedal režiser Jan Krmelj.

»Uprizoritev nosi podnaslov vaja v neposlušnosti, kar je tudi eden izmed ključnih poudarkov predstave. Ne gre le za odziv na konkretno politično situacijo, temveč za razmislek o pomenu kritične misli v vsakem času. Izobraževanje ima pri tem osrednjo vlogo – kot prostor, kjer se mlade uči samostojnega razmišljanja, dvoma in odločanja s svojo glavo, ne pa slepega sledenja ideologijam. Prav ta sposobnost kritičnega mišljenja je temelj svobodne družbe in eno temeljnih izhodišč uprizoritve,« je dodala dramaturginja Lučka Neža Peterlin. 

Med dokumentarnim in gledališkim, med zaslonom in odrom

Uprizoritev raziskuje ločnico med odrom in zaslonom, med spominom in dogodkom, mitologijo in sedanjostjo. Skozi Jermanov in Lojzkin pogled spremljamo razpad solidarnosti in mehanizme nadzora, ki se skrivajo v jeziku, izobraževanju in institucijah. Hlapci postanejo način branja sodobnosti, zaznamovane z ideološkimi manipulacijami, potiskanjem umetnosti na rob, nagrajevanjem molka ter širjenjem krivde in radikalizma.

»Večino časa sem na odru s kamero v roki, zato sem se že na začetku veliko spraševala o odnosu med dokumentarcem in gledališčem. Dokumentarni pogled išče napake, zdrse, drobne človeške trenutke, medtem ko je gledališče pogosto prostor izčiščenosti in nadzora. Prav ta navidezna nezdružljivost obeh form se je izkazala za najbolj navdihujoč del procesa. Iskanje detajlov, pogledov, izmikanj in tihih tikov – vsega tistega, kar razkriva notranje stanje likov, je tisto, kar dokumentarna kamera prinese na oder. Ti drobni trenutki razkrivajo dvoličnost, strah in prilagajanje, ki se dogajajo pod površjem. Pomembna se mi zdi tudi premestitev figure oblasti: represija danes ne deluje več zgolj skozi tradicionalne institucije, temveč je tesno povezana s korporativno močjo in navideznimi interesi, ki jih pogosto sprejemamo prostovoljno. Prav ta sodobna, tiha oblika nasilja se mi zdi ena ključnih tem uprizoritve,« je dodala Mojka Končar, ki v uprizoritvi igra Lojzko Kalander, profesorico umetnostne zgodovine in filozofije.  

»Izjemno dragoceno je bilo delati z materialom, ki se neposredno odziva na družbeno in politično realnost našega časa. Hlapci klasičnih tem ne obravnavajo kot nekaj oddaljenega, temveč jih odločno postavljajo v tukaj in zdaj. Poseben igralski izziv je bilo delo s kamero, živo projekcijo in mikrofoni. Prav preplet gledališkega in dokumentarnega jezika odpira nove možnosti izraza. Zdi se mi, da smo našli način, kako klasično besedilo misliti in igrati na izrazito sodoben način,« je dodal Lovro Zafred, ki v uprizoritvi igra naslovno vlogo Ivana Jermana, profesorja zgodovine. 
 

Ustvarjalsko ekipo sestavljajo režiser in soavtor priredbe besedila Jan Krmelj, soavtorica priredbe besedila Dijana Matković, soavtorica priredbe besedila in dramaturginja Lučka Neža Peterlin, scenograf Lin Japelj, kostumografka Brina Vidic, avtor glasbe Vid Greganović, oblikovalec svetlobe in videa Domen Lušin, asistentka scenografa Živa Brglez in lektorica Živa Čebulj.

V uprizoritvi igrajo:
Ivan Jerman, profesor zgodovine Lovro Zafred
Lojzka Kalander, profesorica umetnostne zgodovine in filozofije Mojka Končar
Anastazija Komar, profesorica slovenščine Eva Stražar
Judít Pomóčnik, ravnateljica Lučka Počkaj
Peter Betaj, predstavnik sveta staršev, in Župnik Urban Kuntarič
Anka M. Geni, profesorica sociologije Maša Grošelj
Marko Hvastja, profesor matematike Andrej Murenc

Premiera 9. januarja 2026 ob 19.30

Prve ponovitve: 10., 13., 16., 22. in 24. januarja, Veliki oder, SLG Celje. 

Za konec pa le še:

»Več Cankarja!« v mestu, državi in na svetu.