Dramski opus Williama Shakespeara (1564–1616) obsega 36 iger, predstavlja vrh elizabetinske in vse renesančne dramatike ter se zvrstno deli na več skupin. Komedije in tragedije so vrhunec njegovega pisanja, s katerim je zastavil temeljna eksistencialna vprašanja in nakazal smer kasnejši dramatiki. Slavnostna igra Sen kresne noči je bila napisana okoli leta 1595 in je bila krstno uprizorjena v počastitev poročne slovesnosti dveh dvorjank iz plemiških družin, ki sta podpirali njegovo gledališko skupino.
Pri pisanju romantične komedije Sen kresne noči se je Shakespeare navdihoval pri različnih virih, od srednjeveških romanc do Ovidovih Metamorfoz in Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb. Dogajanje je postavljeno v Atene v čas priprav na poroko atenskega vojvode Tezeja s kraljico Amazonk Hipolito. V romantični komediji se prepletajo različne zgodbe. Medtem ko sta dva para zaljubljencev postavljena pred erotično skušnjavo v kresni noči, ko je spolna sla močnejša od čustvene zavezanosti izbrani osebi, skupina amaterjev pripravlja uprizoritev mitične ljubezenske tragedije o Piramu in Tizbi, v domišlijskem svetu pa se spreta vilinski kralj in kraljica. Posebno mesto v igri pripada sanjski ljubezenski sli, ki jo povzroči sok magične cvetlice. V realnem svetu se dogajajo uslišane in neuslišane ljubezni: Helena ljubi Demetrija, on ljubi Hermijo, Hermija ljubi Lisandra in on ljubi njo. Hkrati s tem zapletom se začne še druga zgodba, ki se dogaja v svetu fantazije in pravljičnih izmišljotin. Domišljijski svet je vseskozi tesno povezan z realnostjo, kar govori v prid dejstvu, kako pomemben del življenja je domišljija.

»S Snom kresne noči bomo dvignili vstopnico v nepredvidljiv svet lastnih nagonov. Zanima me, kaj se zgodi, ko nam je dovoljeno iztiriti in se utopiti v čutnem morju seksualnih impulzov. Ko postanemo sami sebi lastni eksperiment, prepredeni z nenadzorovanimi fantazijami in animaličnimi odvodi. Rad bi razgrnil mavrico vzpona in padca ljubezenskih zaobljub, prvih zmenkov, razvratnih metuljčkov, hrepenenj, fizične odvisnosti, seksa na tisoč in eno noč, pa potem ljubosumja, preganjanosti, nasilja, prevar in zabavnega dejstva, da postane človek bik, ko ga zadane ljubezen. Svet resničnosti in svet sanj se za eno noč združita. Sanje postanejo meso in nevidne sile nočne čarovnije neusmiljeno obračunajo z zaljubljenci. Posledice izživete kresne noči so za nekatere osvobajajoče, za druge uničevalne. Rad bi naredil prizor, v katerem se združijo umrljivost, praznik, lepota, žalovanje, pesem in svoboda. Ljubezen je slepa. Ljubezen je veličastna. Sen kresne noči je vizija epskega spopada zanjo.«
                                                                                                            Jaša Koceli, režiser