Dramatik, gledališki vodja, igralec, pesnik William Shakespeare (1564–1616) se je rodil očetu usnjarju in rokavičarju ter materi iz vrst nižjega plemstva v Stratfordu na reki Avon. V letih 1568 do 1611 je živel v Londonu, kjer se je uveljavil z lastnimi dramami, bil je igralec in režiser v različnih gledaliških družinah ter solastnik znanih gledališč Globe in Blackfriars. Njegov dramski opus, ki obsega 36 iger, predstavlja vrh elizabetinske in vse renesančne dramatike ter se zvrstno deli na več skupin; kraljevske drame so napisane po motivih zgodovinskih kronik o preteklosti Anglije, komedije, tragedije, ki veljajo za vrhunec Shakespearovega dramskega pisanja, napisal jih je v svojem drugem ustvarjalnem obdobju (1594–1600), in romance. V času njegovega življenja je izšlo 18 iger, ostalih 18 sta kasneje izdala člana igralske skupine King's Men igralca Henry Condell in John Heminges Komedije in tragedije so vrhunec njegovega dramskega pisanja, s katerim je zastavil temeljna eksistencialna vprašanja in nakazal smer kasnejši dramatiki. Slavnostna igra Sen kresne noči je bila napisana okoli leta 1595 in bila krstno uprizorjena v počastitev poročne slovesnosti dveh dvorjank iz plemiških družin, ki sta podpirali njegovo gledališko skupino.
Pri pisanju romantične komedije Sen kresne noči se je Shakespeare navdihoval pri različnih virih, od srednjeveških romanc do Ovidovih Metamorfoz in Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb. Dogajanje je postavljeno v Atene v čas priprav na poroko atenskega vojvode Tezeja s kraljico Amazonk Hipolito. V romantični komediji se prepleta pet zgodb, štiri pripovedujejo o štirih parih, ki so postavljeni pred erotično skušnjavo v kresni noči, ko je spolna sla močnejša kot čustvena zavezanost izbrani osebi. Peta zgodba predstavlja skupino amaterjev, ki pripravlja uprizoritev mitične ljubezenske tragedije o Piramu in Tizbi. Posebno mesto v igri pripada sanjski ljubezenski sli, ki jo povzroči sok magične cvetlice. V realnem svetu se dogajajo uslišane in neuslišane ljubezni: Helena ljubi Demetrija, on ljubi Hermijo, Hermija ljubi Lisandra in on ljubi njo. Hkrati s tem zapletom se začne še druga zgodba, ki se dogaja v svetu fantazije in pravljičnih izmišljotin. Domišljijski svet je vseskozi tesno povezan z realnostjo, kar govori v prid dejstvu, kako pomemben del življenja je domišljija.

»S Snom kresne noči bomo odprli divji lov za utelešenjem naših hrepenenj. Dvignili bomo vstopnico v nepredvidljiv svet naših nagonov. Zanima me, kaj se zgodi, ko nam je dovoljeno, da iztirimo in se utopimo v čutnem morju seksualnih impulzov. Ko postanemo sami sebi lastni eksperiment, prepredeni z nenadzorovanimi fantazijami in animaličnimi odvodi. Rad bi razgrnil mavrico vzpona in padca ljubezenske zaobljube, prvih zmenkov, razvratnih metuljčkov, hrepenenj, fizične odvisnosti, seksa na tisoč in eno noč, pa potem nasičenosti, zdolgočasenosti in brezčutne telesnosti, ki postane samo ena izmed stvari. Kako se med dva zažre postani zrak in si postaneta odvratna. Kako se zažirata in že hrepenita po novem.
Svet resničnosti in svet sanj se za eno noč združita. Sanje postanejo meso in nevidne sile nočne čarovnije neusmiljeno obračunajo z zaljubljenci. Posledice izživete kresne noči so za nekatere osvobajajoče, za druge uničevalne. Ljubezen je slepa. Ljubezen je veličastna. Sen kresne noči je vizija epskega spopada zanjo.« 
                                                                                                    Jaša Koceli, režiser