Igro švicarskega dramatika in novelista Lukasa Bärfussa Seksualne nevroze naših staršev sestavlja petintrideset kratkih prizorov, ki na način filmske pripovedi razkrivajo zgodbo duševno zaostale Dore, ki se po nekaj letih tabletne omame zbudi in začne hlastati po življenju. Prizori so napisani kot skeči, natančno poantirani, vsak od njih ima pomenljiv naslov, ki služi skorajda kot režijski napotek za branje posameznega prizora. Eliptično dogajanje na šestih različnih prizoriščih zajeme celoten spekter sveta, kjer poteka Dorina socializacija: družino, službo na zelenjavni stojnici, zdravniško ordinacijo in njen intimni ljubezenski svet.
Bärfussov stil pisanja je izredno izčiščen, jasen in neposreden. Kratki, skopi stavki sestavljajo dialog, kjer zaradi jasnosti misli skorajda ni prostora za čustvenost. Skrajno ekonomična uporaba jezika ustvarja trezen in suh dialog, kjer ni prostora za olepšavanje, stvari so, vsaj v Dorinih očeh, natančno take kot so videti. Vsaka beseda je izrečena s točno jasnim pomenom, kar ustvarja vtis razgaljenosti celotnega Bärfussovega sveta, kjer se resnica ne more olepšati niti z besedami. Vsaka stvar ima svoje ime, ki ne omogoča različnih interpretacij.
Dora odkrije svojo seksualnost in jo začne živeti brez vseh omejitev in predsodkov ter s tem trči na meje liberalnosti svoje okolice. Avtor njen seksualni razvoj in posledico tega, njen propad, opisuje trezno, brez komentarja. Zaostalo Doro spoštuje v njeni posebnosti in je ne poskuša razjasniti, saj ga psihologija ne zanima. Dejstvo je, da s punco nekaj ni v redu, da živi v svojem svetu, da stvari dojema na svoj način, da postane problematična, ko se kot seksualno aktivna najstnica poskuša vključiti v svet odraslih. Njena morala v ljubezni je drugačna od morale drugih ljudi. Ona počne to, kar počnejo ljudje okoli nje, pravzaprav le posnema tisto, kar je videla ali so ji pokazali drugi. Dora pove stvari, o katerih se ne govori, zastavlja vprašanja, ki se jih ne zastavlja ter ne vidi in ne razume, da ne sme početi tistega, kar počnejo vsi drugi. Svojega početja ne skriva in ne olepšuje, zato jo njena okolica čuti kot motnjo.