Pesnik, dramatik in prevajalec Gregor Strniša (1930–1987) je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov. Njegovo otroštvo in mladost sta zaznamovali bolehnost in prirojena okvara desne roke. Maja 1949 so ga skupaj z mamo in očetom aretirali in oktobra istega leta obsodili na montiranem političnem procesu. Leta 1951 so ga pogojno in predčasno izpustili, zapor pa mu je vcepil nezaupanje do državnih organov in prezir do državnih služb. Za njegov pesniški svet je značilna bogata imaginacija, ki se je napajala pri vrsti arhetipskih mitov in simbolov. S svojim pesniškim opusom predstavlja samosvojo sodobno različico simbolističnega pesništva. V njegovem opusu je prisotno nagnjenje k transcendenci in metafiziki. Nadaljnji razvoj njegove poezije predstavljajo njegove drame (Samorog, Žabe, Ljudožerci, Driada), v katerih se pogosto pojavljajo odlične vložne pesmi. Zelo pomemben del njegovega pisanja je vpletanje pesniške filozofije v dramski svet.

Dogajanje poetične drame Samorog (Založba Obzorja, 1967) je postavljeno v srednjeveško mesto, ki ga po legendi straži samorog. Njegov ustanovitelj je bil Henrik Sekira, ki je samorogu odsekal glavo, zato je njegov rod preklet. Mesto oblega sovražnik Berengar. V mestu živita  potomki bogate družine Axtlingov, dvojčici Margarita in Uršula. V mestu se pojavita vojak Wolf in špilman Dizma, v katerem krčmar Pincus in Uršula prepoznata umetnika, ki je nekoč na njihovi hiši naredil barvasto okno z motivom samoroga, nato je odšel iz mesta. Ljudje so govorili, da ga je zastrupilo neko dekle in da se je v gozdu obesil. V obkoljenem mestu si skuša sodnik Bertram pridobiti pametno devico Margarito Axtling.

Svet, ki ga opisuje Strniša, je skupek več svetov. Ta svet je povezan z drugim, večjim in višjim svetom. Metafizični svet je navadno prikazan skozi ljudi, ki v navadnem fizičnem svetu delujejo kot čudaki, norci ... Delo je dramatizirana Strniševa poezija in je v svojem bistvu filozofija, ki razkriva spopad med dobrim in zlim, med lažjo in resnico.