Tina Kosi

Metamorfoze

Zakaj Metamorfoze danes? Vsekakor obstaja več odgovorov:

Prvič.
Metamorfoze so Ovidovo najobsežnejše in najpomembnejše delo. Sestavljene so iz petnajstih knjig, ki skupno obsegajo dvanajst tisoč heksametrov in dvesto trideset zgodb. Z njimi je skušal preseči znamenito Vergilovo Eneido. V Metamorfozah je iskal nove izrazne poti, segel je po številnih še neobdelanih mitih in tako postavil venec zgodb, ki jih povezuje ideja nenehnega spreminjanja in ki sega od začetka nastanka kozmosa do Ovidovega časa, kjer se zaključi s spremembo Julija Cezarja v komet.
Fenomen Metamorfoz je Ovid skušal utemeljiti s pitagorejskim naukom o selitvi duš, ki pravi, da duše ob smrti ne umrejo, temveč se selijo iz enega telesa v drugega:
»Vse se spreminja in nič ne propade; in vse se pretaka
semkaj od tam, od tukaj spet tja. Različna telesa
duša naprej si privzema: v človeška telesa prehaja
duh iz zveri, iz naših teles v zveri se spet seli,
niti za hip ne premine. Kot vosek mehak se preliva
v razne podobe, in tak, kot je bil, ne ostane nikoli,
istih oblik ne ohrani nikoli – in vendar je isti ...«
(Ovid, 15. knjiga Metamorfoz)

Drugič.
V slovenščino je prevedenih le 34 Ovidovih zgodb, med njimi Narcis in Eho, Piram in Tizba, Dedal in Ikar, Filemon in Bavkida, Erizihton, Kralj Midas, kar je precej skromno, če pomislimo, da gre za delo, ki je eden temeljev svetovne književnosti.

Tretjič.
V literaturi so poznane številne predelave antičnih mitov. Mit je kot pra-znanje zapisano v ustroju naše zavesti, v njem so zaobjete večno aktualne teme. Mit je del identitete arhaične zavesti, ki obstaja v vsakem od nas, ki je prisotna v našem kolektivnem in individualnem podzavednem, v naših sanjah in v naši tradiciji.

Četrtič.
Sama beseda mit nosi dvojni pomen. Je fikcija in iluzija. Uporabljajo jo sociologi, zgodovinarji in etnologi. Že Grki so postopno rešili mit religiozne in metafizične vrednosti, in tako je mit postopoma začel označevati vse to, kar v resnici ne more obstajati. Mit je zgodba, ki prinaša dogodke, ki so se zgodili v nekem fiktivnem nastanku časa. Mit prikazuje, kako je pod vodstvom bogov oziroma nadnaravnih sil nastala stvarnost – kozmos, rastlinje, živali in ljudje. Le-ta se je postopno razvila v stvarnost, kakršno poznamo danes. Še več po posredovanju bogov je človek to, kar je danes; umrljivo, seksualno in kulturno bitje. Današnji človek je neposredni rezultat mitskih dogajanj. Moderni človek misli, da je takšen zaradi posledic zgodovinskega dogajanja, arhaičen človek pa je sebe dojemal kot rezultat določenih mitskih dogajanj. Čas, ki je potekel od nastanka do danes ni pomemben. Vsi so vključeni v mit tako živi kot mrtvi, ker se skozi obnavljanje mita, obnavlja celotna skupnost.
Izvorni pomen mita kot zgodnje zgodbe in prikaz ideje kaže osnovo najzgodnejšega verovanja o nečem. Ima globok smisel in je nosilec velikih resnic, ki se skrivajo pod alegorijami. V njemu se prepoznajo daljna tradicija in dejstva prvobitne zgodovine, nacionalni dogodki in emigracije plemen, začetki mest, življenje starih kraljevih rodbin, opazovanja iz narave, moralna pravila, resnice o bogu, modrosti ... Še posebej v stari Grčiji se je mit tesno prepletal s poezijo. Mnogi raziskovalci mita so bili prepričani, da ima grška mitologija neskončni smisel in da leži v osnovi vsake umetnosti in vsake poezije. Mitologija je bila osnova, iz katere so se razvile filozofija, poezija in zgodovina. Prvobitni mit je bil tudi umetnost. Mit ne pozna razlike med formo in osnovo, simbolom in pravilom, znakom in pomenom, zgodbo in religiozno resnico.

Petič.
Mit je zaprta struktura in s tem tudi samozadostna, zato ne potrebuje spodbud od zunaj, je nekakšen vzporeden svet. V mitu je dinamično ravnovesje nasprotujočih sil. Vsaka točka v mitu je nekaj pomenila: prepoved, zapoved, ugotovitev. Ravno skozi dramatiko pa je mit začel razpadat v drobce. Dramatika je skozi to, da je mit ohranjala, hkrati povzročila njegov razkroj. Iz celovitosti mita, ki se ne da povedati v eni zgodbi, so jo zanimale le še najbolj nenavadne in bizarne zgodbe. Vsak znak, ki je v mitu imel pomen, je postal v dramatiki znak znaka. Dramatika danes ne more več rekonstruirati mita v celoti, lahko le uporabi določene osebe, motive, dejanja.

Šestič.
V svojih Metamorfozah sem se osredotočila na eno osnovno temo – ljubezen v vseh možnih oblikah: zaljubljenost, erotika, strast, neuslišana ljubezen, ljubezen do samega sebe, incest, maščevanje zaradi zlorabe, posilstvo ... Še zmeraj pa je v vsaki zgodbi preobrazba, ki je lahko konkretna: sprememba človeka v žival, rastlino, zvezdo ali gre za spremembo stanja: namesto mladosti smrt. Mit ne pozna tabu tem, v njem so opisana varanja, umori, incest, poboj otrok ali staršev ... V njem se prepletajo najlepše in najstrašnejše zgodbe. Zanimale so me predvsem te zgodbe iz mita, ki so imeli dramatičnost, gledališkost v svojem jedru. Ni me zanimala zgolj obnova mita, temveč to, kar je v mitu večno in zmeraj zanimivo – njegova aktualnost in brezčasnost. Nisem poskušala dobesedno prenašati določenih zgodbic, ki že v mitskih variantah obstajajo v številnih različicah. Ravno tako mi ni šlo za destrukcijo mita. Želela sem vzpostaviti svet, ki je sodoben in govori o temah, ki so večne na razumljiv način.