Nemški žid Franz Kafka (Praga, 1883–1924) je živel v trojnem getu: v getu židovske tradicije, v ozračju svoje družine, v getu nemškega jezika, ki je bil jezik njegovih knjig, ne pa jezik ulice. Vzgojen je bil v nemškem jeziku, zato ni pripadal Čehom, kot žid pa tudi ne Nemcem, upirale so se mu preživele oblike židovske religioznosti in navade židovske družbe. V njegovem razmerju do življenja je čutiti željo po begu, tujost in zanikanje. Želel se je umakniti življenju in svojemu času, iz tega umika pa je s svojim pisanjem obojemu ustvaril najizrazitejše ogledalo.
Leta 1919 je tuberkulozni Kafka zahteval od prijatelja Maxa Broda, da po njegovi smrti zažge vse njegovo pisanje. Brod seveda ni izpolnil prijateljeve zadnje želje in je njegovo pisanje objavil, poleg tega pa napisal še Kafkovo biografijo in objavil njegova pisma in dnevnike.
Alan Bennett v komični drami, z nadrealističnim zapletom, Kafkov tič (1987) ugotavlja, kako bi se počutil Kafka, če bi se pojavil danes in odkril, kaj je storil Brod. Kafkov najboljši prijatelj in biograf Max Brod se skrivnostno in anahronistično pojavi v dnevni sobi zavarovalniškega agenta Sydneyja, obsedenega s Kafko, ki pravkar piše poglobljen članek o Kafki za Časopis zavarovalniških ved, in njegove seksualno frustrirane žene Linde, ki jo življenje s Sydneyjem na smrt dolgočasi. Preden Brod pozvoni na njuna vrata, po nesreči urinira na njuno želvo, kar predstavlja začetek nadrealistične dogodivščine. Odlična komična drama polna nenavadnih preobratov in vrhunskega angleškega humorja.