Z dvema prestižnima nagradama Pulitzerjevo nagrado in nagrado Tony Awards nagrajeno besedilo Dokaz Davida Auburna sooča dva svetova: izredno kreativen, vendar čustveno omejen svet matematikov in svet popolnoma običajnih, vendar vedno zapletenih medosebnih odnosov. To nasprotje se najbolj kaže v odnosu petindvajsetletne Catherine z njenim očetom Robertom, genialnim, duševno neuravnovešenim matematikom. Catherine je več let skrbela za svojega očeta, ki že dalj časa trpi za duševno boleznijo. Popolnoma se je odpovedala svojemu življenju, študiju, prijateljem, fantom … in se pred vsem tem umaknila v očetov blodnjavi svet.
Na začetku Auburn ni imel namena pisati o matematikih; zanimal ga je predvsem posameznik, ki se ukvarja z lastno dilemo, ali se duševna bolezen podeduje prav tako kot talent. Ideja za igro je zrasla iz namišljenega pogovora hčerke in očeta. Matematični kontekst je prišel kasneje. Da bo postavil dogajanje v svet matematikov, se je odločil zato, ker so avtorji velikih matematičnih odkritij ponavadi zelo mladi ljudje in ker najbolj genialni matematiki pogosto veljajo za nore.
V igri, kjer so trije od štirih nastopajočih likov matematiki, izpostavi stereotipe, ki veljajo v svetu matematikov: to je poklic mladih in poklic moških, matematiki so nagnjeni k duševni neuravnovešenosti, v matematiki štejejo le vrhunski dosežki v smislu matematičnega raziskovanja, poučevanje pa šteje za manjvredno dejavnost.
Catherine je bila vse svoje življenje v stiku z matematiko, saj je odrasla ob matematičnem genialcu. Vprašanje, ki ga zastavlja Auburn v svoji igri, je tudi, ali je ženska sploh sposobna vrhunskih matematičnih dosežkov.
Zanimiva sta podatka, da se od leta 1936 do danes na seznamu dobitnikov najpomembnejše matematične nagrade Fields Medal še ni pojavila ženska. To nagrado podeljujejo matematikom, mlajšim od 40 let, za pretekle dosežke in kot vzpodbudo za prihodnje delo. Tudi ta podatek govori v prid stereotipu, da je matematika poklic mladih. Na največjem študentskem matematičnem tekmovanju v Severni Ameriki Putnam Competition se je med petimi najboljšimi šele pred nekaj leti prvič pojavila ženska.
Auburn se poigrava z vprašanjem, ali se življenje matematika res konča pri štiridesetih. Res je, da se velika matematična odkritja zgodijo ljudem med dvajsetim in tridesetim letom, vendar pa so matematiki po štiridesetem letu še vedno produktivni. V svetu, kjer še vedno velja, da je edino, kar šteje, vrhunsko raziskovalno delo, so njihovi dosežki popolnoma nepomembni.