GLAZERJEVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO MILADI KALEZIĆ

Milada Kalezić je prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Članica ansambla SLG Celje je bila od sezone 1977/78 do sezone 2002/03.

Iz utemeljjitve
Milada Kalezić, rojena v črnogorski vasi Rova, se je v rani mladosti zaradi očetove službe veliko selila. Kalezićevi so se nato ustalili v Mariboru, kjer je Milada končala osnovno šolo in gimnazijo. Že v tretjem letniku gimnazije je začela sodelovati v amaterskem gledališču Slava Klavora, kjer je s Petrom Boštjančičem in Vladom Novakom nastopila v Brechtovi Beraški operi v režiji Janeza Karlina. Leta 1971 se je vpisala na AGRFT, kjer je štiri leta kasneje končala študij igre z vlogo Helene Charles v uprizoritvi drame Johna Osborna Ozri se v gnevu. Igor Pretnar ji je za popotnico ob zaključku študija dejal: »Zmeraj boš dobra kot interpretka ekstremnih situacij.« In imel je še kako prav. Po akademiji je dobila povabilo v SLG Celje, da kot Betty Parris nastopi v Križajevi postavitvi Millerjeve drame Salemske čarovnice. Že v sezoni 1977/1978 je postala stalna članica SLG Celje, kjer je takoj na začetku opozorila nase z vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče, za katero je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, Sterijevo nagrado ter zlati lovorjev venec na festivalu MES v Sarajevu.
Iz sezone v sezono je nizala zanimive, ekstremne, velike vloge, ki jih je upodabljala s prefinjeno-intuitivnim čutom za detajl po eni strani in veliko tragično noto po drugi. Iz njenih interpretacij je vela »surova igralska energija s kančkom norosti«. Laura v Williamsovi Stekleni menažeriji, Medeja v Zajčevi istoimenski drami, Helena Alvingova v Ibsenovih Strahovih, Katarina v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki, nepozabna Markiza Merteuil v Müllerjevi Eksploziji spomina, Lee v Sestrah Wendy Kesselman (za slednjo je ponovno prejela Borštnikovo nagrado) so vloge, ki so se vpisale v slovensko gledališko zgodovino in ki zgovorno potrjujejo, da je Milada Kalezić vrhunska in pronicljiva interpretka tako klasične kot moderne dramatike.
Leta 1997 je gostovala v mariborski Drami v vlogi Elizabeth Proctor v Šedlbauerjevi uprizoritvi Lov na čarovnice in za to vlogo ponovno prejela Borštnikovo nagrado, leto pozneje je za svoje igralske dosežke prejela nagrado Prešernovega sklada. Leta 2002, po petindvajsetih letih angažmaja v SLG Celje, se je zaposlila v Drami SNG Maribor. Mariborske odrske deske je zaznamovala z neprecenljivim prispevkom k umetniški kreativnosti in kakovosti projektov, v zaodrje pa s svojo iskreno srčnostjo, duhovito avtorefleksijo in pronicljivo materinsko občutljivostjo prinaša navdihujoče zaloge pozitivne energije in izjemno čuječnost za življenjsko-gledališke negotovosti kolegov.
Miladin zreli igralski izraz oblikujejo in odlikujejo izjemna jezikovna senzibilnost, dramaturško premišljena karakterizacija likov, prodorna psihofizično odrska prezenca in veličastna umetniška potenca. Pod okriljem mariborske Drame je kot nepogrešljiva nosilka repertoarja ustvarila izjemne vloge: nekajkrat nagrajeno Mater v Debeluhih v krilcih, Veliko mamo v Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi, Gospo Jourdain v Molièrovem Plemenitem meščanu, Jokasto v Paradoksu o igralcu, Gospo Gilz v Ohceti in mnoge druge … Z gledališkimi interpretacijami, ki jih je ustvarila v sezonah 2007/2008 in 2008/2009 ter zanje prejela Glazerjevo listino mesta Maribor, je ponovno dokazala, da sodi med vrhunske dramske ustvarjalke, ki znatno prispevajo k prepoznavnosti mariborskega gledališča. S poglobljeno studioznostjo in z izrednim posluhom za žlahtno gledališko izraznost je nadgradila dramski lik, inspiriran po biografiji mehiške slikarke Fride Kahlo v uprizoritvi Intimni avtoportret Fride Kahlo, komični lik Gospe Prentice v Ortonovi komediji Pornoskop ali kaj je videl batler in lik Peerove mame Aase v Ibsenovem Peeru Gyntu. »Slednja je ena njenih najzrelejših kreacij. Naivna, poetična, stroga, revna mati med grajanjem čudaškega sina komaj skriva svojo ljubezen do njega. Njeno odlaganje lastne smrti do Peerove vrnitve in že ugaslo veselje in govorjenje ob snidenju se sprevrača v nenadni pričakovani molk in tišino in smrt … Vsa psihološka stanja gredo neopazno in fascinantno z odra med ljudi, najprej kot topel veter, potem kot hladen piš … Nobenega igranja smrti; le pred publiko stoji in govori, pred njo umolkne in brez sleherne teatralnosti umre. In publika 'umre z njo',« so zapisali v obrazložitvi najvišjega igralskega priznanja, Borštnikovega prstana, ki ga je Kalezićeva prejela leta 2011. O njenem velikem prispevku k slovenski kulturi so v nadaljevanju zapisali: »Milada Kalezić nadaljuje legendarno tradicijo nekaterih velikih slovenskih igralk, ki so se rodile v drugem kulturnem in nacionalnem okolju in prve besede spregovorile v drugem jeziku, a so postale legende slovenske gledališke umetnosti. /…/ Milada ni med tistimi igralkami, ki bi se pulile za vloge. Izogiba se površnemu delu in zmerom želi, da bi bili vsi ustvarjalci predstave do konca enako predani in odgovorni, saj se zaveda, da je tudi sama lahko le v dobrih predstavah res dobra. Veliko da na kakovostna besedila. Merilo ji je Shakespeare. Igrala je njegove Ofelijo, Violo, Goneril in Gertrudo. Strinja se z Borgesom, ki je rekel: 'Nihče ni bil toliko ljudi kakor Shakespeare!' In to nenavadno, a natančno izjavo bi lahko uporabili tudi za nocojšnjo lavreatko. Malokdo 'je lahko tako zelo osemdeset različnih ljudi', kakor je bila Milada.«
Miladina odrska energija, emocionalna moč in subtilni posluh za žlahtno gledališko izraznost se napajajo v neusahljivem vrelcu vere, upanja in ljubezni. Jasno začrtane meje med pravim in odrskim življenjem so kot odrešitev in blagoslov razmejile Miladino življenje in zdaj lahko brez težav, tako na odru kot v privatnem življenju, ponovi svoj znameniti stavek iz filma To so gadi: »Jok brate, odpade.«