BORŠTNIKOV PRSTAN 2015 LJERKI BELAK

Ljerka Belak je bila članica SLG Celje od sezone 1971/72 do sezone 1993/94.

Iz utemeljitve
Energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost … Vse to so besede, s katerimi so najpogosteje označevali igralsko umetnost Ljerke Belak. In to od vsega začetka. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih, antologijskih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Za igro v radijski kriminalistični nanizanki Pokličite gospo Milo, ki je bila koncipirana tudi kot kontaktna oddaja, ji je neka poslušalka rekla: Gospa Ljerka, vi ste tako zares! Večjega komplimenta igralec skoraj ne more dobiti. Biti zares. Brez sprenevedanja, brez odvečnih gest, mimike, brez lažnih mask zvezdništva ...
Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo, s stališčem, kot kompleten človek. Biti zares pomeni biti prepričljivejši in bogatejši od življenja. In to je igralka Ljerka Belak vedno zmogla. Do zadnje kaplje znoja in krvi je njen vulkanski talent, kot je nekdo zapisal, posvečen gledališču in igralski umetnosti. V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.
Gledališka pot Ljerke Belak se je začela po končani Akademiji za gledališče, radio in televizijo, ko je v sezoni 1971/72 prišla v Slovensko ljudsko gledališče Celje. Od sezone 1993/94 do upokojitve pa je ustvarjala v Mestnem gledališču ljubljanskem. Vseskozi je delovala tudi izven matičnih gledališč. Vedno je z velikim veseljem igrala (in še igra) na radiu, kjer je ustvarila vloge v več kot dvesto radijskih igrah. Skozi vsa leta pa je bila tudi nepogrešljiv igralski obraz tako na televiziji kot na filmskem platnu. Gledalci se spominjajo njenih nepozabnih vlog v televizijskih igrah in nadaljevankah. Igrala je v dvajsetih televizijskih dramah (Željko Kozinc Vida, Tone Partljič Ko poje čuk, Sandi Sitar Vehovčev Jurij, Polona Flere Moja najljubša teta, Tone Partljič En dan resnice ...), mnoge od njih so bile nagrajene. V slovenskem filmu pa je sodelovala skozi vso svojo poklicno kariero.
Za njen igralski razvoj je brez dvoma zelo pomembno delo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, saj se je tam skozi številne vloge različnih dramskih žanrov lahko oblikovala v zrelo igralko. V gledališču je odigrala preko sto premier. V Celju je delala največ z režiserjem Francijem Križajem, pa tudi z Miletom Korunom, Žarkom Petanom, Dušanom Mlakarjem, Zvonetom Šedlbauerjem, Meto Hočevar, Vido Ognjenovič, Ljubišem Rističem in z mnogimi drugimi vseh generacij. Igrala je v komedijah, farsah, dramah, tragedijah, glasbenih postavitvah, v mladinskih in otroških igrah, na katere, tako pravi, ima najlepše spomine, pa tudi v besedilih sodobnih slovenskih avtorjev, na kar je še posebej ponosna. V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je ustvarila res zavidljivo število vlog. Bila je Suzana v Horvathovem delu Figaro se ločuje, Danjuša v Turgenjevem Mesec dni na kmetih, Ismena v Sofoklesovi Antigoni, Arsinoa v Molièrovem Ljudomrzniku, Maša v Čehovovih Treh sestrah in tako dalje … Režiserji so jo vedno zasedali v zelo različne vloge, ki jih je ona vedno poskušala narediti ustrezno različno, predvsem pa s profesionalno predanostjo in popolno zavzetostjo.