Nedelja, 16. decembra, ob 19.30 na Velikem odru SLG Celje
Anton Podbevšek Teater Novo mesto
Boštjan Videmšek, Emil Zatopek
LAU(F)STORY
Režiser Matjaž Pograjc
Emil Zatopek je najboljši vzdržljivostni tekač vseh časov – o tem ni debate. In je verjetno nikoli ne bo. A Emil, obsesivna češka tekaška lokomotiva, ki ni poznala besede (in akta) ne, še zdaleč ni bil le tekač, športni šampion. Povsem enako velja za Dano, ki jo je slava njenega moža-prijatelja-duše dvojčice, »najslavnejšega človeka v varšavskem paktu«, potisnila v nepravično, a za skupno preživetje vendarle ključno senco.
Emil je začel teči med drugo svetovno vojno – pod nemško okupacijo. V to so ga morali skoraj prisiliti – šel je na »tovarniško« tekmo, brez kondicije in enega samega treninga, in osvojil drugo mesto. Začel je redno vaditi – to je bila v času vojne njegova »terapija«. Ko se je svet malce umiril, je bil Zatopek že skoraj v življenjski formi. Treniral je kot žival. V vsakršnih razmerah. Nekaj takega kot vreme zanj ni obstajalo. Tekel je z Dano na hrbtu. Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetuum mobile – kompulzivno tekel na mestu.
Emila, utrujenega od nacističnega nasilja in željnega novega sveta, je komunistična partija »olastninila«. Bil je hodeč – tekajoč – propagandni plakat.
Njegovo moč, voljo, talent in večno otroško, o posledicah redko ali nikoli razmišljujočo osebnost so – tako gre to v totalitarnih režimih – v partiji uporabili, zlorabili in po uporabi odvrgli. V rudnike urane, v lokalno verzijo sibirskih gulagov. Ker se je zavzemal za »socializem s človeškim obrazom«. Ker se je s svojim telesom postavil po robu sovjetski okupaciji Češkoslovaške pred točno petdesetimi leti. Ker ni želel ovajati sotekmovalcev, prijateljev in znancev.
JESENSKI GLEDALIŠKI TROJČEK