Jean-Baptiste Poquelin, z odrskim imenom Molière (1622–1673), je bil dramatik in igralec. Še danes velja za enega največjih mojstrov komedije in satire. Med njegova najbolj znana dela sodijo Ljudomrznik, Tartuffe, Šola za žene, Namišljeni bolnik, Don Juan ali kamniti gost. Na njegovo pisanje in uprizarjanje je močno vplivala italijanska commedia dell'arte. Tarča njegovih satir sta bila predvsem lažni moralizem in hipokrizija takratne melomeščanske družbe in katoliške cerkve. Kljub temu da je bil ljubljenec francoskega dvora, je bilo njegovo delo javno ostro obsojano s strani cerkve, zaradi česar je moral svojega Don Juana umakniti z odra. Legenda pravi, da je umrl krvaveč na odru v napadu kašlja, medtem ko je igral svojo zadnjo dramo, kritiko medicine, Namišljeni bolnik.
Avtorja sta za osnovo vzela Molièrov tekst Učene ženske, preko katerega se presprašujeta o spolnosti danes. Na kratko gre v Molièrovi komediji za razkorak med duhovnostjo (učenostjo) in ljubeznijo/spolnostjo. Med "višjo sfero" in zemeljskim, vulgarnim, zastarelim. Med žensko z umom, ki živi polno življenje, in žensko – sužnjo ljubezni, otroku, soprogu. Predstava temo razširi in se sprašuje, zakaj ima spolnost danes še vedno negativni predznak. Sprašuje se o njenem mestu v vsakdanjem življenju, v medijih in v spalnici. Zakaj je med temi polji takšen razkorak? Zakaj ima javnost potrebo skrivati to, kar nas vse življenje žene, to, kar ne uničuje, temveč je kreacija v najčistejši obliki, živi umetniški akt, ki ne potrebuje publike.
Danes, ko nas mediji bombardirajo s podobami nasilja, z lažmi, s "sprijenostjo" človeške narave, v času, ko je črna kronika jutranji užitek ob kavi, je akt ljubezni še vedno tabu. Absurd je, da so podobe in besedne igre, ki vabijo k seksu, povsod in služijo prebujanju fiktivnih potreb in prodajanju želja. Seksa, izpolnitve, zadovoljitve pa nikjer. Dovoljena je predigra, malikovan je rezultat v obliki otroka in svete nosečnice. Dejanje, srž, pa je zavito v meglo lažnega moralizma.
Predstava se tem družbenim normam ne upira, ampak se v Molièrovem duhu z njimi igra. Je hvalnica senzualnosti, je predigra, je akt in je ta potem. Marquis de Sade je zapisal, da je najobčutljivejša erogena cona uho, iz česar sledi, da je najmočnejši stimulant govor. Odrsko dogajanje sledi tej predpostavki. Priča smo vrsti prizorov, ki osvetljujejo temo z raznih gledišč. Like razdvajajo nazori, združuje jih potreba. Predstava je pot do združitve, ki gre preko suhe besede, preko prenasičene metafore, preko gole vulgarnosti. Gre od začetnega zadržanega šepeta, bežnega dotika, vse tja do končnega krika.